Piše: Tanja Jerebic
Razveseljiva novica glede petkove razsodbe sodišča v San Franciscu, ki je Monsantu naložilo 289 milijonov dolarjev odškodnine zaradi rakotvornega herbicida, je majhen napredek na dolgi in naporni poti stopicanj z intervalom tri korake naprej, dva nazaj, ki jo človečnost bije v borbi s profitom.
Slovencem je mogoče manj znano, da vsako leto umre okrog 250.000 ljudi zaradi zastrupitve z organskim fosforjem iz pesticidov. Od približno treh milijonov zastrupitev na letni ravni jih največ odpade na revne azijske države. Res je, določen delež vključuje tudi namerno izpostavljenost samomorilcev in žrtev kemičnega orožja, vendar v manjšini.
Tudi pri nas je slika podobna, največ zastrupitev imamo iz iste skupine pesticidov, in sicer tako kot po svetu v manj razvitih predelih, kjer prednjačijo Štajerska, Savinjska, Pomurska, velik odstotek beleži še Osrednja Slovenija. Najmanj jih je na Zasavskem, Notranjskem, Obalno-kraški regiji in na Koroškem. Podatke so pridobili z beleženjem statistike ambulantnih in bolnišničnih obravnav.
Poleg očitnih zastrupitev imamo še tihe žrtve, ki se zdravijo na Onkološkem inštitutu in zbolijo iz ’neznanih razlogov’. Prišteti je treba tudi delež kardiovaskularnih bolnikov in razne kalcinacije v mehkih tkivih, kamor telo shrani odvečno količino kalcija, ki ga ne more ali ne zna porabiti … Na primer kalcinacije v dojkah, obloge na stenah žil, v sklepih, ledvične in žolčne kamne itd. Marsikatera od skladiščenih zalog se konča s smrtjo …
Poleg strupov iz pesticidov imamo torej težave še z dodajanjem vitaminov in mineralov, ki jih pridelovalci tlačijo v vso hrano po vrsti, in sicer z odobritvijo zakonodajalcev. Težava z dodatki umetnega izvora tiči v nesposobnosti telesa, da bi jih porabilo v koristne namene, zato jih v zločeste, ker ne ve, kaj z njimi početi, jih odloži kjer nanese … Zakaj jih torej sploh dodajajo?
Lansko ali predlansko poletje sem v lekarni naletela na promotorko prehrambnih dopolnil, ki je izvajala meritve vsebnosti vitaminov in mineralov v telesih prostovoljcev. Sodelovala sem iz čiste radovednosti, ker me je zanimalo, kakšni bodo rezultati. Moje telo, sva ugotovili, vsebuje vse minerale in vitamine v precej višjih količinah, kot jih potrebuje. Vse vrednosti so se zadrževale tik pred zgornjo dovoljeno mejo in so se krepko nagibale k čezmejnemu … Promotorka je tako zaključila, da mi ne more prodati nobenega izdelka za ’bolj zdravo’ življenje … V tistem trenutku se mi je dobro zdelo, da tako lepo skrbim zase, zato sem vsa nasmejana zapustila lekarno. Dvom me je ujel že za prvim ovinkom s preprostim vprašanjem, ki me kljuva še danes: od kod pridejo v moje telo ogromne količine ’zdravja’, če vemo, da je današnja hrana v vseh pogledih osiromašena in ne jemljem nobenih dodatkov z vitamini ali minerali?
Občutljivi ljudje smo kot senzor, naša telesa zaznavajo nevarnosti iz okolja veliko prej kot telesa ’odpornejših’ primerkov. Če se znam zdaj že spretno izogibati toksični plastiki v hrani, da si prihranim hormonsko veselico, tudi plastična oblačila, obleke in odeje sem zmetala stran — nekaj jih še čaka zmernejše temperature — me je pred prejšnji teden presenetil nek nov vonj, kot da ni s tega sveta, ki je izginil v nekaj dneh po prenehanju uživanja mleka, mlečnih izdelkov in sirotke. Poudariti moram, da nima nobene veze z laktozno intoleranco, ker ima ta popolnoma drugačne simptome … Vedno pomislim najprej na lastno ne-umnost, zato sem okrivila vitamine B-skupine, ki znajo menda prav lepo smrdeti, da so preskočili prag dovoljenega, ker pač pretiravam z zdravjem … Vendar se bojim, da skušam tudi tokrat umerjati tujo ne-umnost, saj z zaužitimi količinami omenjenih izdelkov ne morem niti pod razno nabrati toliko B-vitaminov po naravni poti … Mleko polnim v stekleno embalažo na mlekomatih štajerskih eko-pridelovalcev, sirotko sem kupila prav tako v steklenici in je tudi s štajerskih koncev … Vse super EKO, vendar sta možnosti po moje le dve; ali mleku dodajajo vitamine v enormnih količinah ali mi povzročajo težave pesticidi, če smo že ugotovili, da je uporaba le-teh najvišja prav pri nas, v vzhodni Sloveniji … Mogoče mleku ne dodajajo ničesar, temveč kravam molznicam … Kakorkoli obrnem, je ekologija na teh koncih zelo sumljiva, žal! Očitno bom odslej morala kupovati tudi dražje mleko s Primorske. Planika je namreč edini ponudnik, ki ga v Sloveniji polni v steklenice … Seveda ni nujno, da bo s primorskim kaj boljše, saj kmetovalci drug od drugega hitro usvojijo veščine, ki nižajo stroške pridelave česarkoli …
Zaključim lahko z željo in upanjem, da bi bilo za vse bolje, če bi kompas usmerili proti občutljivim ljudem, kajti na dolgi rok se ne da nič skriti in obolevamo/obolevali bomo oboji. Predvsem bi potrebovali senzibilnejšega varuha za varno prehrano, nekoga, ki bo tako kot jaz na lastni koži občutil, da nekaj ni v redu in se podatki ne ujemajo, kajti zdajšnjemu se sploh ne zdi sporno, če se letno zastrupi 3 milijone ljudi s fosforjem iz pesticidov, kamor spada tudi Monsantov Roundup, zato bo dovolil njegovo uporabo še nadaljnjih 5 let. Pa oprostite moji brutalni iskrenosti. Sprenevedanje na poti v pekel namreč nima smisla …
Vir:
–Diagnoza in zdravljenje akutnih organskih fosfornih zastrupitev
– Tadeja Avšić, ZASTRUPITVE S PESTICIDI V REPUBLIKI SLOVENIJI V OBDOBJU 1999–2008, diplomska naloga univ. študij farmacije