Jurij Andruhovič: Moskoviada

Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2018, prevedla Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej

Otto von F. je študent literature, težko bi rekli, da ravno kafkovska persona, lahko pa po svoje tudi. Iz Ukrajine pride v Moskvo in nima nekih jasno začrtanih smernic; poštudentovali bomo, se zabavali, potem bo pa že kaj. Moderna duša torej, ki na videz nima nič kaj veliko skupnega z “izročilom”, ki mu pripada, a če res dobro pogledamo heroje ruske književnosti, se zdi, da je Otto zgolj njihova posodobljena različica, antiheroj za današnje čase, no ja, za zgodnja devetdeseta, v katerih je pričujoči roman nastal; ob branju bi lahko sicer mirno dejali, da je nastal lani ali letos.

Pijančevanje po Moskvi, carpe diem, tako nekako gre Ottova “moskoviada”. Hkrati pa gre za popolno satiro ruske družbe in njenih ljudi in seveda tudi za samoironične nastavke. Moskva ni več mogočen simbol imperija, nekaj izvenzemeljskega, kar v istem hipu povezujemo z mrazom in revščino, ni več zgolj oaza komunizma, ki vedno bolj izgublja sapo, pač pa je mesto, eno od mnogih, v pričujoči knjigi morda še bolj dekadentno, kot kje drugje, a hkrati bolj verjetno, bolj prizemljeno. Kot pri založbi zapišejo na zavihku, je Moskva opisana v jeziku kolonije, v ukrajinščini, ki je neodvisnost razglasila avgusta 1991, razpad imperija pa je iz teksta jasno razviden in ne gre nujno za zmagoslaven dogodek. In avtorjevo duhovito razumevanje družbene situacije naj ponazori spodnji odlomek, morda najbolj značilen za knjigo. In Andruhovič je s tem romanom menda dokončno osvobodil jezik, kar je sploh velik dosežek, njegovo žmohtno gibkost je že samo po sebi užitek absorbirati.

“(…) ‘Veš, odslej bom dajala samo našim!’ Ona je ja valutna vlačuga, za dolarji se je, psica, gnala!”
“Kaj ni natakarica?” si se nekoliko začudil.
“Pa kaj še! Zapomni si: vse te babe v sarafanih so valutne kurbe. Danes so jih s specialno direktivo CK-ja najeli za strežbo na banketu. Treba jih je bilo plačati z zelenci kot za običajno delo. Zato pa si lahko damo duška!”
“Kaj, CK nudi valutne prostitutke?”
“CK nudi vse,” je prepričljivo izjavil Ježevikin. “Zato ne izstopam, bratec! Čeprav imam tega boljševizma že vrh glave! In še čez!”
“Vse postreliti!” je naglo zatulil štabni stotnik Nikolaj Palkin in zlezel pod mizo – približno tja, kjer je že ležal sopeči drobižek v kosovorotki.

Leave a Reply