Tone Škrjanec: Petdeset izbranih pesmi

Piše: Matej Krajnc

Velenjska knjižna fundacija, 2018

Tone Škrjanec, letošnji prejemnik veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko, je tudi lanski nagrajenec Lirikonfesta za vrhunski desetletni pesniški opus. Ob tej priložnosti je letos maja izšel izbor petdesetih njegovih pesmi iz zbirk, ki jih je izdal v zadnjem desetletju. Gre za štiri pesniške knjige: Duh želve je majhen in zelo star (2009), Med drevesi/Among Trees (2010), Sladke pogačice (2015) in Dihaj (2017) – slednja je tudi dobitnica veronike. Tovrstni izbori so pri Velenjski knjižni fundaciji zdaj že tradicionalni in reprezentativni za novejši opus posameznega pesnika, ki večkrat nima priložnosti biti tako zgoščeno predstavljen.

9789616789547

Tone Škrjanec: Dihaj (Center za slovensko književnost, Aleph, 2017)

Saj ne, da javnost ne bi poznala dela Toneta Škrjanca, nasprotno. Že vse od prvenca Blues zamaha (1997) gre za uveljavljenega in referenčnega pesnika, poleg tega je javnosti znano tudi njegovo prevajalsko delo. Pesnik Peter Semolič je v spremni besedi zapisal, da gre pri njegovi poeziji za “pozornost na jezik, sploh na samo besedo, ki se kaže v stilski dovršenosti in kratkih stavkih, neredko krajših od enega verza, mešanje različnih zvrsti jezika, tako na ravni leksike kot na ravni skladnje, vseskozi rafinirano navzoča družbena angažiranost oziroma kritičnost ter poudarjena čutnost.” Semolič spregovori tudi o pesnikovi zavesti o “enkratnosti in krhkosti telesa in teles”, ki njegovo poezijo “razpira v smeri čutnosti”. Vse te značilnosti odkrijemo že v prvi pesmi izbora, O večnosti, ki jo Škrjanec uvede z verzi: “nobenih datumov ne najdem / vse, kot da visi v zraku. pesmi od včeraj, / od lani, izpred mnogih let.” V Menjavi straže to stanje dopolni: “popolnoma nič ne vidim. / vse je čisto plavo. / plava polkna na plavi hiši. / modro nebo, bel galeb / na vrhu kamnite ograje.” In v obliki haikuja: “skoraj nič / samo mi ljudje / med drevesi”. Drevesa v vseh oblikah in simbolikah so, se zdi, rdeča nit njegove novejše poetike, tudi v pesmi Metanje frnikol iz leta 2015 zapiše: “Mir so mi po koščkih / pokradle čudne kosmate živali, / ki še najbolj spominjajo / na stara, izmučena drevesa.” In čutno se (tudi) v zadnji, nagrajeni zbirki lahko mimogrede prelije v subtilno angažiranost: “… ampak / kako otroci iz navadnega plezanja / v gorah ustvarijo katastrofo, kaos / ali čoln, ki se nevarno gunca / na razburkanem morju. / ne morem več. preveč je harmonike. (…)”

Sam pesnik v avtopoetskem zapisu k izboru zapiše pomenljive besede: “Življenje in svoboda sta tista, ki ustvarjata poezijo. In poezija je popotovanje in je avantura. Poezija je vsepovsod.” Tu lahko mirno postavimo piko.

 

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.