Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2018, zbirka Kondor (360), izbor in spremna beseda Primož Vitez

V času, ko se beseda “socializem” izrablja za politične igre in ko se z njo opisujejo režimi s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, je izid Cankarjevih angažiranih spisov vesel dogodek, ki v t. i. “Cankarjevem letu” (Slovenci se pač radi spominjamo, da je nekdo umrl) pozornost obrne k pravemu, humanističnemu pomenu te besede, namreč: za vsakega nekaj, ne vse za enega. Takisto je prav, da tovrstni spisi izidejo v zbirki Kondor, ki sodi med najprestižnejše literarne zbirke pri nas – njena izvirna dijaška in študentska namembnost je sčasoma prerasla v splošno strokovno, ki pa vendar drži še tolikanj veder poljudnega, da pritegne tudi bralca, ki sicer po strogih strokovnih študijah in razpravah ne bi segel. A dejstvo je, da je pričujoča zbirka med nami zdaj, ko jo ob vedno bolj instantni mentalitetnosti potrebujemo morda še bolj kot v tistih proslulih časih pred zdaj že skoraj tridesetimi leti. In ko govorimo o angažiranih spisih: sama zbirka nosi dovolj zgovoren naslov, Cankarjeva naravnanost pa je dandanes že skorajda pregovorna: bil je svobodomislec, ki je za svojo kritiko splošnega duha na Slovenskem v svojem času plačal tudi visoko ceno. Tako se ponavadi zgodi, a že Levstik je v Martinu Krpanu svojemu junaku v usta položil besede: “Ali ga bom s pogačo pital, kader se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim!”

Primož Vitez v poglobljeni spremni analizi Cankarjevega političnega duha zapiše: “Cankarjeva krščansko-socialistična duhovna sinteza bi nam lahko že zdavnaj dala vedeti, da izrekanje etične naravnanosti k dobremu ne more biti last te ali one ideologije …” Spomnimo se ob tem že legendarnih, a že skorajda preveč izrabljenih besed, ki dandanes odmevajo v prazno: “Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!” Izrek, ki sicer sodi v Cankarjev dramski opus, a povzema njegovo humanistično socialistično naravnanost. A da njegovih izjav ne bi preveč jemali iz konteksta, kar se tako rado dogaja in na kar opozarja tudi pisec spremne besede, se na tem mestu ustavimo s citati – saj vemo, kako je z njimi. Poglejmo raje, kako je z izborom.

Urejen je v tri poglavja: v prvem najdemo ključne politične spise/govore, v katerih je Cankar jasno spregovoril o pomembnih etičnih in zgodovinskih vprašanjih; med njimi je naslovni spis, prosluli Slovenci in Jugoslovani, pa Slovenska kultura, vojna in delavstvo … vsega skupaj osem spisov, ki jih zaključi prispevek Ob Krekovem pogrebu iz leta 1917. Ta je še posebej pomenljiv, v njem namreč Cankar zapiše: “Ne z mečem, z ljubeznijo je zmagal Kristus.”, kar zazveni prav srhljivo, če pomislimo, kako se v stotih letih od tega zapisa zgodovina ni prav nič spremenila. Kako se že reče? Razvidno je iz priloženega. V drugem poglavju teče beseda o naših umetnikih, pisateljih in reformatorjih; tu so Trubar, Prešeren, Govekar, Aškerc, nakar je uvrščenih nekaj splošnih spisov, v katerih Cankar govori o slovenskem ljudstvu in njegovi kulturi, o naših umetnikih na Dunaju, za zaključek pa nas čaka vsaj zame najbolj zanimivo poglavje o zastonjkarstvu v kulturi. Ta spis bi bilo treba razobesiti sredi Prešernovega trga, da bi ga videli t. i. sodobni mediji in javnomnenjski voditelji, v očeh katerih smo avtorji nepotrebni paraziti, ki, pripeti na državno oprsje, po cele dneve gledamo v zrak in nekaj pisarimo – kar zna vsak. Od nas se seveda pričakuje, da bomo pisali iz veselja in zastonj, saj to ni resno delo. Javnost je proti umetnikom nastrojena, gleda jih postrani: umetniki dobivajo subvencije, plačane prispevke, pa zato lahko zložno žive, medtem ko morajo drugi delati: v tovarnah, ki jih skoraj ni več, v podjetjih, kjer je delovni čas 24/7, kot s.p.-ji, kjer ni jebe … Umetniki pa sanjarijo in cuzajo Slovenijo, ki še vedno ni odgovorila na vprašanje, odkod njene lepote, pa je bila ta pesem posneta že leta 1974. Da je to retorično vprašanje, je seveda dandanes jasno. Da ni javnomnenjske protiuteži, ki bi razložila, kako so stvari v kulturi zares videti, je še bolj jasno. Cankar tega vprašanja leta 1917 v spisu Zastonjkarji seveda ni mogel rešiti. Tudi danes ga ne bi mogel; za to bi moral obstajati državni ventil in strog zakon, ki bi se tudi strogo izvajal. Ali, kot je zapisal Cankar (hja, še en citat): “Delavec, ki zavrže svoje delo, ga ponuja brez plačila, tak delavec ne spoštuje svojega dela (…) Tako ravnanje nikakor ni osebna stvar zastonjkarja. (…) Obenem pa tudi škoduje resničnim umetnikom, ker spravlja njih pošteno delo ob tržno ceno …” Say no more, bi dejal Eric Idle.

Tretje poglavje prinaša tri malce daljše spise, vse dobro znane iz drugih kontekstov, a napisane s socialno noto v mislih: Bela krizantema, Kristusova procesija in Hlapec Jernej in njegova pravica. Slednje delo je bržčas najbolj znamenito in ob njem ne pomislimo vedno, da ga Cankar ni napisal kar tako, iz kakšnega patetičnega vzgiba, ampak … morda ga preberite še enkrat, pozorno, pa boste videli, da zgodba naivnega starca, ki mu ni bilo jasno, da “life is life”, ni zgolj jamrarija z žalostnim koncem, temveč da nosi v sebi krut zapis splošne človeške mentalitete in tendence h klanjanju. In kratek spis Tišina, ki stoji na koncu povsem zase, je odličen povzetek Cankarjevih razmišljanj o mensu naroda, za katerega se je že večkrat izkazalo, da ga najmanj boli, ko kleči.

Hlapec Jernej in njegova pravica, 1907

Uredniška odločitev, da objavi spise v izvirni jezikovni različici, je še ena pozitivna plat knjige. Jezikovnih posodobitev, ki si jih brez sankcij dovolijo nekateri literarni zgodovinarji in teoretiki in ki so za nove generacije uničile duha v pisanju nekaterih naših najvidnejših ustvarjalcev (podcenjevanje bralstva je pač še ena naših mentalitetnih značilnosti), v pričujoči zbirki na srečo ne boste našli. In, seveda, ostane vprašanje branosti Cankarja. Ves čas, podobno kot Prešeren, ostaja veličina … ki pa resnih bralcev nekako ne najde, sploh med mladimi ne, ki jih že v rosnih letih šolniki mučijo s poglobljenimi pomeni in s “kaj je hotel pisatelj povedati”. Tako nam, kot pravilno ugotavlja Primož Vitez, v glavi ostajajo posamezni citati, s katerimi opletamo po svoje, največkrat zunaj konteksta. Zato v “Cankarjevem letu” ne pozabimo, da ni šlo zgolj za razvajenca, ki je zatajil svojo mater, jo odjebal, ko mu je prinesla kavo, označeval svoje rojake za hlapce, bil nekakšen protokomunist, pijanec, verižni kadilec in skribatorski nebodigatreba, kot ga večkrat slikajo nekatere politične opcije pri nas, pač pa da gre zlasti za velikega duha, avtorja z zavidanja vrednim opusom in stoičnim prepričanjem, o katerem končno s pretanjenim izborom in nadvse adekvatnim spremnim aparatom priča pričujoča izdaja. Brki tokrat niso pomembni.