Sony, 2026

Piše: Matej Krajnc

O filmu več kdaj drugič; ni me razočaral, tako ali tako pa se ne dotika najkontroverznejših poglavij iz protagonistovega življenja. Sam sem med tistimi, ki ne dvomi, da je bil fant precej ekscentričen, dvomi pa v to, da bi kakorkoli zlorabljal deco, a kot rečeno, pustimo. To ni predmet filma in tudi tele plošče ne, ki v obliki CD-ja in dvojnega vinila zbere največje uspešnice protagonista in njegovega matičnega benda, nič dlje kot do albuma Bad, kjer se konča tudi film. Jackson je pozneje še naredil nekaj dobrih pesmi, zlasti na albumu Dangerous (1991), a srž njegovega solističnega dela so albumi Off The Wall (1979), Thriller (1982) in Bad (1987).

Čeprav pišejo, kako da tole ni nič kaj več kot še ena zbirka uspešnic, kar po svoje drži, je kontekst vendarle malce drugačen, povezan s filmom. Jackson je bil oklican za kralja popa in posnel je nekaj kar precej osladnih balad, ko pa je hotel biti oster, je znal biti oster kot britev. Njegove najudarnejše pesmi nikakor niso cenen pop in v njih našpiči tudi svoj znameniti glas. Pesmi Thriller sicer ni spisal, je pa spisal štiri svoje najudarnejše: Billie Jean, Beat It, Bad in Dirty Diana, ki sodijo v vsak rockovski učbenik. Album Bad, s katerim je zelo računal in se nameril prodati 100 milijonov, je bil (edgy kot je bil) glede na pričakovanja sicer komercialno korak nazaj, a objektivno gledano je boljši od Thrillerja – Jackson je bil tudi kot avtor takrat na vrhuncu. Potem smo spet kar dolgo čakali na Dangerous, med 82 in 87 pa smo dobili še We Are The World, ki je seveda pocukrana, a Jacksonov vokal je v njej, če ga zares dobro poslušate, precej nabrit.

Z brati pa je od konca šestdesetih seveda pomenil senzacijo; ko je ugotovil, da hoče na svoje, so bile s tem seveda težave in med snemanjem za Pepsi tudi ogrožena varnost s težkimi posledicami. Jacksoni so bili sodobne različice Frankieja Lymona in njegovih, pa Little Anthonyja in Imperialsov, a morda celo malce manj naviti. Lymon je za svojo epizodo drago plačal; Michael je zdržal dlje. Lymona bi težko s kom primerjali, Michael pa je prišel po Jackieju Wilsonu, Jamesu Brownu in Elvisu. Od njih je tudi precej pobral, kar zadeva gibe, glas pa je seveda imel podarjen. In ta glas je prevpil vse poskuse, da bi se kdo osredotočil na inštrumentalistične sposobnosti njegovih bratov. Niso bili Ike Turner, seveda. A redkokdo je pisal o tem, kaj pa so dejansko bili.

Če ste gledali film, si kar privoščite tudi ploščo, že zaradi že omenjenih novih kontekstov. Če imate izvirne plošče, spet pride v poštev kontekst, odvisno od vaše zagretosti. Mi smo tvegali, čeprav imamo denimo HIStory, pa Essential, pa Jacksonovih pet tudi. Zanimivo je te pesmi slišati takole znova razpostavljene in ne premišljevati preveč, kako so zvenele prvič in kako pred tridesetimi leti na drugih kompilacijah. V tistih časih je že Don’t Stop z visokim vokalom kar jarko udarila iz radijskih zvočnikov, kaj šele tiste iz 1982 in 87. In ja, v Jugoslaviji smo jih dobili pravočasno.