Piše: Tanja Jerebic
Položaj žensk v svetu je iz leta v leto slabši. Ko se stanje na enem koncu uravna, na drugem iztiri. Letošnja Nobelova nagrajenca za mir sta kanček upanja in živ dokaz, da se v družbi vedno najdejo posamezniki, ki se ne pustijo streti, si oprtajo breme in ženejo ta svet naprej.
Nobelove nagrade za mir večkrat sprožajo žolčne razprave, ker rade priromajo v napačne roke. Med najaktualnejšimi Nobelovimi zgrešenimi primerki velja omeniti mjanmarsko opozicijsko voditeljico Aung San Su Či, ki je prejšnji mesec podprla sedemletno zaporno kazen za Reutersova novinarja zaradi preiskovanja genocida nad muslimansko manjšino Rohingi. Zanjo so nasilje, zatiranje in svoboda govora menda spremenljive kategorije, ki jih prilagaja trenutnemu razpoloženju in ne veljajo za vse ljudi enako. To je tista Dama, ki smo jo lahko občudovali v filmu The Lady, desetletje kasneje so njene vrline izginile kot kafra …
Oba letošnja lavreata sta borca proti spolnemu nasilju nad ženskami. Denis Mukwege je kongovski ginekolog. Opravlja rekonstrukcijske operacije ženskih rodil. Njegove pacientke so žrtve, ki jih poškodujejo med posilstvi. Njihova telesa so živo orožje v moških rokah, uporabljajo jih kot sredstvo v vojni. Na operacijsko mizo mu jih prinesejo razmesarjene s puškami, steklenicami in drugimi domiselnimi pripomočki. Skuša jih pokrpati in sestaviti ponovno v celoto, če se da. Nekatere preživijo, druge podležejo … Energijo za dnevno spopadanje s tako brutalnimi prizori črpa iz nadnaravnega poguma svojih pacientk. Moč mu da njihova volja do življenja, odločnost, da znova oživijo, se dvignejo nad nečloveško zlo, pustijo za sabo preteklost in začnejo znova.
Nadia Murad Basee Taha ima drugačno izkušnjo, svet motri z nasprotne perspektive kot dr. Mukwege. Leta 2014 so jo v rodni vasi Kočo na severu Iraka ugrabili skrajneži Islamske države. Prodali so jo v Mosul za spolno sužnjo. Po štirih mesecih mučenja, posiljevanja in vsesplošnega človeškega razčlovečenja ji je uspelo zbežati v begunsko taborišče v Kurdistan. S pomočjo juzidske humanitarne organizacije je odšla v Nemčijo, kjer je dobila azil. Postala je ambasadorka dobre volje ZN. Kot aktivistka za človekove pravice opozarja na problem spolnega suženjstva ter nehumane razsežnosti trgovine z ljudmi.
Spremembe ženskih pravic v družbi se dogajajo postopno, in sicer v obe smeri. Misleč da živimo v varnem in strpnem okolju, si zatiskamo oči pred znamenji, ki nakazujejo degradacijo ženskega spola. Včasih so simptomi patriarhalnega pritiska prefinjeno prikriti, pomembno jih je prepoznati dovolj zgodaj …