Piše: Matej Krajnc

Gong Records, 2018

Adi Smolar je že leta 1996 na plošči Saj te prime – pa te mine napisal nekakšno svoje “slovo od mladosti”: pesem Pa pa je takrat zaključila kasetno različico albuma, na zgoščenki pa je med tremi dodatki bila še pesem Kako gre čas. A tisto zgornje slovo od mladosti je seveda zapisano zgolj kot dejanska ponazoritev tematike; o njej je Adi Smolar pisal že prej, vse od svojih kantavtorskih začetkov. Že prvo kaseto (1989, 1991) je naslovil Naš svet se pa vrti, po pesmi, ki jo je pozneje, leta 1995, posnel za album Bognedaj, da bi crknu televizor. Iz te pesmi je njegov ključen verz, ki je zaznamoval tovrstno, “resnobnejšo” plat njegovega opusa: “Naš svet se pa vrti, / če si al’ pa te ni …”. Ta ugotovitev ni resignacija ali malodušje ali morda kakšno svetobolje iz mlajših let, gre pač za čisto stvarno ugotovitev, o kateri so pisali najrazličnejši poetje skozi dolgo zgodovino sveta in h kateri se vedno znova vračajo tudi kantavtorji.

Adi Smolar sicer pesmi piše in igra že od zgodnjih osemdesetih let, na sceno pa je resno stopil v začetku devetdesetih, kar pomeni, da po “kantavtorski kronologiji” sodi v tretji kantavtorski val zgodnjih devetdesetih, kot denimo tudi Iztok Mlakar. Oba z Mlakarjem sta s svojim delom dosegla tako komercialno kot tudi siceršnjo prepoznavnost med poslušalci in dandanes lahko trdimo, da Adi Smolar po stopnji “ponarodelosti” sodi med ljudske pevce, med tiste ustvarjalce, ki so docela integrirani v “slovenski kulturni um”. Medtem ko je prva kaseta še ostala bolj ob robu “mainstreamovskega ušesa”, je že z drugo, No ja, pa kaj, izdano pri založbi Helidon leta 1993, dosegel precejšnjo popularnost, ki se je stopnjevala z vsakim naslednjim albumom in dosegla vrhunec med letoma 1996 in 1999 z albumi Saj te prime – pa te mine, Jaz sem nor in Je treba delat. Smolar je precej dolgo držal tempo izdajanja po ploščo na leto, dandanes pa “scena” tega tempa ne zdrži več in razmerja silnic na njej so se tako spremenila, da bi bilo tako početje pravzaprav jalovo, kar je tudi sam ugotovil in kar ga pravzaprav razrešuje bremena “prisilnega dela” za služenje komercialni zadoščenosti. Te ne potrebuje, oglaša se, ko ima kaj povedati.

Nova plošča z naslovom Prav zdaj je po eni strani samoreferenčna, po drugi pa izrazito bivanjska s perspektive tematike minljivosti. Smolar je na njej minljivost postavil za osrednjo temo plošče in s tem ustvaril kar nekaj prostora za razmislek o dandanašnjih instantnih časih, ko se “humanizem” sliši že skorajda kot zmerljivka. Za začetek se duhovito samoironizira in samoreferira, saj v uvodni pesmi Bil je car, kjer v tretji osebi opisuje svojo smrt in pogreb, najdemo številne sklice na njegov dosedanji opus: od že omenjene Naš svet se pa vrti, do Gospe natakarce, pesmi Jean Claude van Damme in Tagada. V Preventivi se spet, kot že večkrat do zdaj, denimo svojčas v pesmih V Slogi pa vrtijo in K, F in U (1989 in 1995) sprašuje o dvojni morali, potem pa srečamo tako minevanjske (Kdor me videl bo umirat, Čas brez želja (odlomke iz nje poznamo še iz Smolarjevih zgodnjih pesmi)) kot čisto filozofske teme (Prav zdaj), v katerih Smolar poziva proti nasilju in pohlepu, nazaj k tradicionalnim vrednotam človečnosti (Treba je pomagati) in prevlade razuma, tiste pa, ki obupujejo, nagovori, naj razmislijo o koraku naprej; tudi njemu samemu se včasih zgodijo temni trenutki, a trdi, da se vedno da najti pot (Naprej, naprej, Vse je v redu). Pomembni so tudi spomini, ki pa ne smejo postati bergle, ampak nekaj lepega, kar ostane (Daj mi svoju ručicu).

Na plošči, posneti v studiu Činč, je sodeloval širok nabor glasbenikov, med njimi Smolarjeva sinova, Borut Činč in nepogrešljivi Dejan Došlo, ki je v ekipi še iz zgodnjih devetdesetih, zvočno sliko pa pomembno obarva pihalna sekcija, ki v nekaterih pesmih ustvari dodatno satirično glasbeno obleko zbadljivim besedilom, denimo nekoliko narodnozabavna podlaga v Preventivi. Tokrat je v eni pesmi prisoten tudi otroški pevski zbor osnovne šole Šmartno pri Slovenj Gradcu. Po drugi strani ponekod odlično funkcionira minimalizem, denimo s kitaro in klaviaturami v naslovni pesmi. Zgoščenka vsebuje knjižico z besedili, likovna oprema je delo Lidije Smolar. V času, ko še kako drži ugotovitev iz naslovne pesmi: “Prišel od zvezd bo in dejal: poglej planet, ki bil je plav (…), zdaj je rdeč, ker je preveč krvav …” je Smolarjev poziv iz taiste pesmi: “… je čas, je skrajni čas, da zaživi, kar dobrega je v nas – prav zdaj!” v luči konglomeratov pohlepa, ki obvladujejo svet, morda utopičen, a nekaj bo storjenega že, če naleti na vsaj eno odprto uho.