Piše: Matej Krajnc

KUD AAC Zrakogled, 2018, spremna beseda Alenka Jovanovski

Nova zbirka pesnice, prevajalke in glasbenice Klarise Jovanović nas že takoj na začetku vrže v poseben svet: svet tesnobe, praznine in nelagodja, v svet, ki ga politika izrablja za podpihovanje sovraštva, ki pa je bivanjsko mnogo bolj tragičen in kompleksen kot si drznemo pomisliti. “Izgnanstvo” v pričujoči knjigi je, kot na začetku spremnega eseja ugotavlja Alenka Jovanovski, “doživljeno od znotraj”, je prostor, “skozi katerega se pomika duša”, ta prostor pa je v pročujoči pesnitvi tak, kot ga vidimo na naslovnici: prostor popolne bivanjske golote, na kar pesnica opozori večkrat, morda najbolj neposredno v parafrazi Prešernovega verza iz Uvoda h Krstu pri Savici: kako strašna golota je človeka!

Izgnanost ali samoizgnanost se v zbirki ne kaže skoz denimo trideset ali štirideset posameznih pesmi, ampak gre za osemnajst pesniških poglavij s Prologom in Epilogom, kar pomeni, da imamo pred seboj zaključeno pesniško celoto, nekakšen mini-roman v verzih, pretresljivo pretuhtavanje “črne luknje” v človečnosti bodisi 20. bodisi 21. stoletja, lahko pa kar celotne sodobne civilizacije od Edena naprej, če hočete. Vedno so nekje obstajali bogovi, ki so imeli zadnjo besedo. Ta zadnja beseda je ponavadi pomenila osamitev in razčlovečenje in tovrstne “volje bogov” se tudi danes kažejo na najrazličnejše načine: od verbalne ksenofobije do populističnega grajenja žic in ograj, preko izbrisanih in drugih drugačnih postopkov razčlovečenja, ki trenutno v našem prostoru precej banalno odmevajo v obliki razpisa za pravljico in zahtevkih po “tujerodnih invazivnih vrstah” … Ne bi nas smelo čuditi, kajne? Kakšne so posledice družbene gnilobe, ki praviloma izhaja iz sociopatij, psihopatij in drugih podobnih -patij, ki imajo za skupni imenovalec pohlep in ponižanje, največkrat v imenu tistega, ki naj bi nekoč dejal: “Karkoli storite enemu od teh najmanjših, ste meni storili!”, je vprašanje, ki ga poezija lahko vedno znova načenja, ne zmore pa ga rešiti, ker se že zaradi svoje narave oglaša iz pozicije, ki je po svoje utopična. Reševanje tega vprašanja niti ni namen pričujoče pesnitve, pri Izgnani tudi ne gre za kakršnokoli “pričevanje”, temveč je bolj, kot ugotavlja Alenka Jovanovski, “pripoved duše (anime), ki hodi skozi lastno smrt, da bi zaščitila svojo bit.”

O identiteti, vlogah in podobnih problemih, tudi jezikovnih ravneh, na katerih deluje pesnitev, lahko preberete v že omenjenem spremnem eseju, ki poglobljeno obravnava “znamenja ob poti”. Pesniška govorica Klarise Jovanović je v pesnitvi večslojna: od svečane do čisto stvarne, v Prologu denimo takoj v prvih verzih oriše bistvo situacije, ko pove: “Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra / spoznala. / Še preden sem pogledala v omare, / polne zapuščenih, praznih oblek, ki bi rade / spet bile telo …”. Situacija je jasna in postane še nekolikanj bolj tesnobna, ko lirski subjekt ugotovi, da v najbližji, družinski “zoni udobja”, ki bi morala ostati zatočišče (čeravno ne na fizični ravni) nikjer ne bo “prenočišča”; v četrti pesmi ugotovi najprej: “Nihče mi ne bo skrivil lasu na glavi, / so zagotavljali. Nihče, so v zboru / enoglasno vzklikale tete in sestrične, / babice in prababice, žive in že zdavnaj / prekopane, prekopane in preorane …”. Gre torej tudi za “dimenzijo prednikov”, dimenzijo, ki praviloma zagotavlja “korenine”, trdnost in kontinuiteto, čeprav zgolj prislovično. Nato sledi: “Nihče, so vzklikale in si / skrbno česale lase in mi skrbno / česale lase in si jih spletale in mi / jih spletale, prsti so jim vztrepetavali / kot vešče na razsvetljeni šipi: / z glave na las, z lasu na prt, / s prta skozi okno …” In nato spregovori prt, ki ni edini predmet, ki spregovori v pesnitvi. Prt je glas stvarnosti: podstavimo ga lahko pod vse, z njim ovijemo vse in vsakogar, žive in mrtve.

A če smo se med branjem že nekako sprijaznili s (samo)izgonom iz “očetove hiše”, če so “obale tujega morja” v luči dandanašnjih situacij še nekako razumljive in (če ne računamo z empatijo bralca, ki je pri teh rečeh večkrat družbeno konotiran) sprejemljive, se v Epilogu zgodi tudi (samo)izgon iz “materine hiše”, kot to označi Alenka Jovanovski. Gre za dokončen bivanjski izbris, pri katerem mati ostane zgolj še “branilka brloga”, oče pa nima več moči (in volje), da bi situacijo na kakršenkoli način spremenil, temelji so bili podrti že zdavnaj. A s podobo matere “volkulje”, ki “s tremi seski / straži svoj temni brlog in divje / zarenči, če se ji kdo približa.”, je do konca slečena še golota, ta bivanjska skrajnost postane torej še skrajnejša, gre skoraj za nekakšno starodavno pogansko plemensko situacijo, ko, izgnan iz plemena (ne izseljen kot pri Šalamunu) lahko zgolj še kot v sanjah opazuješ lastno razčlovečenje. Svet pesnitve je deloma kot sanjski, vsaj podobe jezika ga na trenutke naredijo takega, a te sanje so še kako stvarne, kar pokaže tudi konec pesnitve z onomatopejičnimi sredstvi in zadnjo besedo “reže”, ki se brez končnega ločila razblini v “prepad biti”.

Ob branju Izgnane so mi prišli na misel še nekateri drugi, nekoliko drugačni primeri izgnanosti in samoizgnanosti, ki pa niti niso tako zelo drugačni, funkcionirajo namreč ravno tako na ravni bivanjskosti, le da ne gre za popolno tujskost in razčlovečenost. To “izgnanstvo” z upanjem na koncu najdemo denimo v t. i. “popularni glasbi” v opusu Brucea Springsteena, ki je “očetovo hišo” postavil za osrednjo temo lastnih bivanjskih pretuhtavanj. Pri njem seveda ni šlo za tako do konca razgaljena vprašanja popolnega (samo)izgnanstva na celotni bivanjski ravni, bolj za distanciranje od izročila in zahtev te “očetove hiše”, a leta 1978 je to tematiko načel precej neposredno v pesmi Adam Raised A Cain: “you inherit the sins / you inherit the flames / Adam raised a Cain”.  Tudi v Independence Day iz istega obdobja, a objavljeni dve leti pozneje, gre za podobno trganje vezi z “očetovo hišo”. Morda se tematiki Izgnane najbolj približa v pesmi My Father’s House iz leta 1982, kjer skoz spomine iz otroštva preide v čisto ontološki strah pred “izgubo korenin” in zavedanjem, da se “dednih grehov” ne moreš nikoli znebiti. Podoba “očetove hiše”, kjer zdaj živijo tujci, mu skozi spomine zasveti kot nekakšen svetilnik v bivanjski temi, a naposled spozna, da na poti k tej hiši “our sins lie unatoned”, s čimer tudi zaključi pesem. Album Nebraska, na katerem jo najdemo, tudi sicer velja za najtemnejši Springsteenov album s temo o propadanju “ameriškega sna” in vrednot, ki so bile tako ali tako vedno bolj ali manj zgolj zapisane na papirju.

Digresija, priznam, a že naslovnica knjige Klarise Jovanović me je nekako asociirala na tesnobno monokromatsko praznino naslovnice Nebraske. Pričujoča naslovnica je sicer v barvah, vendar so pomenljive. Pesnica je z Izgnano izrisala morda svoje najpomembnejše pesniško poglavje, a izhodišča za naprej si s tem ni zaprla. Kot pravi v sedemnajsti pesmi: “Praznota ne zasluži pogleda. / Nehala sem se ozirati.” Obstaja torej zgolj pot naprej.