Iz pesniške zbirke Srce, en sam ugriz (Kulturni center Maribor, 2018, Zbirka Frontier).

VESNA ŠARE – SKORAJ KOT KRILA

na koncu si bil tako težak

 

tlak se je temno svetil

skozi najmanjšo luknjo

je pronical največji korak

kot rumen smehljaj

na vrhu grma

ženske so se cedile

druga za drugo

in kot pomanjšane mravlje

stopicale v krogu

moški glas

se je izgubljal

v grlu otrok

našli so ga

ko so hoteli nahraniti

drevo ki ni hotelo vstopiti

v daljavi se je nekdo sklanjal

nosil

prelagal

momljal

vsi so pripovedovali

 

kako dobro je biti kruh

ko metulj počasi

leze po hrbtenici

in se nikoli ne konča

kako narisati vrečo

s cvetovi ukradenimi

mokrim večerjam

kako preskakovati

nevidne luže

z očmi na ograji

postelje

 

na koncu si bil zelo težak

 

DANI BEDRAČ-SEDIM NA PRAGU SVOJIH MISLI IN NOČEM VANJE 

lahko srečam selivke, ki z drobnimi krempeljci praskajo

otrplost z ilovnatega obraza prezgodaj ostarele jeseni in

tiste trepetajoče ličinke sanj, ki so se izmuznile sončnim

ranam okrutnega poletja. lahko srečam svoje prazne oči.

 

lahko naletim na tiste kačaste zanke logike, ki se z vsako

novo vijugo hinavsko oddaljujeo od sivolasih pričakovanj

srca; lahko se prelevim v jedca kovin, ki hlepi po kislinah,

da bi z njim enkrat za vselej razžrl rjo z osti samopozabe.

 

lahko spregledam, da se za vsako človeško željo skriva le

prevarana žival, ki nekje globoko v sebi premleva, kaj bi

bilo treba storiti, da bi njeno obskurno okostje premagalo

čas in se vsaj kot tanka nitka vtkalo v pajčevino večnosti.