Piše: Matej Krajnc
Helidon, 2018
New Swing Quartet so v osemdesetih (1984-86) pri Helidonu izdali nekaj zanimivih plošč zlasti kompilacijske narave. Kaseta Oj, ta vesela jesen je prinašala njihove pesmi s Festivala narečne popevke, med njimi že ponarodelo Nazdravimo prijateljstvu (To še spijemo, pa gremo), pa Muzkontarje in Obrtnike. LP Slovenski uspehi je v dolgometražni pušeljc povezal njihove uspehe z drugih slovenskih festivalov (Slovenska popevka, Melodije morja in sonca …), osrednja izdaja pa je bržčas bila Naš stari Suzafon, album, ki je izvirno izšel leta 1984 in ga je založba Helidon lani znova izdala (z dodatki) v zbirki Helidonove uspešnice. Album je zbral posnetke iz TV-oddaj, vse od jazzovskih standardov in nekaterih pesmi iz vesternov (v slovenskih prepesnitvah) do bolj pop-soulovskih izvedb (The Manhattans). Zdaj se NSQ k Helidonu vračajo ob svoji petdesetletnici, ki so jo letos že koncertno obeleževali, tole pred nami pa je posnetek prve tovrstne obeležitve v dvorani ljubljanskega hotela Union. “The comeback”, bi dejali mainstreamovski mediji, a NSQ kljub desetletnemu “premoru” pravzaprav nikoli niso zares odšli: njihove pesmi so vmes zaživele tudi digitalno v številnih tovrstnih prodajalnah, pa na YouTubu obstaja niz arhivskih posnetkov.
NSQ se po stažu bližajo prijateljem GGQ (Golden Gate Quartet), le da se je njihova zasedba precej manj spreminjala, pravzaprav stalno zgolj dvakrat, ko je prvega drugega tenorja Bezenška leta 1970 zamenjal Oto Pestner, nato pa leta 1988, ko je Tomaž Kozlevčar zamenjal dotedanjega baritonista Razdevška. S Kozlevčarjem so NSQ vstopili v obdobje soulovskega gospela, bolj odločno pa so odprli tudi vrata countryjevskega gospela, kamor so začeli kukati v osemdesetih na plošči Oh Happy Day. Leta 1998 so posneli svojo “definitivno” ploščo soulovsko-countryjevskega gospelovskega obdobja I Saw The Light in na pričujočem koncertnem zapisu se uspešno sprehajajo med vsemi temi svetovi. Začnejo z nekaj “klasikami” (Swing Down, Chariot, The Sun Didn’t Shine, Old Time Religion), nakar jih pot ponese od countryjevskega do soulovskega gospela (Stand By Me, Why Me, Lord, Pass Me Not, Farther Along …) z nekaterimi zanimivimi postajami, ki so jih odkrivali s sveže pridruženim Kozlevčerjem na plošči Heart Full Of Swing leta 1989; gre med drugim za priredbo Sixteen Tons Merla Travisa z njegove plošče Folksongs Of The Hills leta 1947, širše občinstvo pa bržčas pozna izvedbi Tennesseeja Ernieja Forda iz leta 1956 in The Platters s konca petdesetih let, kjer je soliral basist Herb Reed.
12. 2. 2018 so NSQ v Unionu spremljali The Mood Swingers: basist Anže Langus Petrovič, bobnar Jure Rozman, klaviaturist Gašper Konec in kitarist Marko Hrvatin. Na poti do šestdesetletnice smemo upati na še kak koncertni nastop in morda tudi na kakšne nove pesmi, ki se jih do zdaj še niso lotevali – kot njihov dolgoletni sopotnik in zapisovalec njihove glasbene poti vem, da so že pred leti imeli v predalu vsaj dve “essential” izvedbi, tradicionalnega gospela Walk In Jerusalem Just Like John in Peace In The Valley Thomasa A. Dorseyja, ki bi ju bilo imenitno slišati tudi v živo. Načrti so, volja tudi, ostane nam samo še pričakovanje, kaj bo novo desetletje prineslo prekaljenim veteranom.