Vlado Pivec: VEČER TAM ZUNAJ

pivec

Kar počila je. Kupil sem jo le nekaj dni prej. Bila je draga, a prodajalec me je prepričal. Pri pnevmatikah definitivno velja več daš, več dobiš, je rekel. Uporabil je besedo pnevmatika, ne guma. Zdelo se mi je, da to doda še nekaj prepričljivosti njegovim besedam.

Zdaj pa sem stal ob avtu in šokiran strmel v dober pedenj dolgo luknjo. Vzroka zanjo ni bilo mogoče spregledati. Nekaj kovinskega, zakrivljenega je štrlelo ven. Kaj hudiča počne takšna stvar na cesti? Dobro, da sem lahko ustavil in me ni vrglo v jarek, sem olajšano pomislil. Sled mojega paničnega zaviranja se je jasno videla na asfaltu.

Jeza se je pojavila nekaj trenutkov kasneje, ko sem se zavedel tega, da bom imel spet ne ravno majhne stroške in tega, da je tudi rezervna guma prazna. Zaklel sem in jezno brcnil v tisti prekleti kavelj.

»Čevlje si boš uničil.« V razburjenju ga nisem slišal priti. Slonel je na ograji, gledal gumo in žvečil zobotrebec. »Nihče je ne bo mogel zaflikati. Čisto je fuč. Moral boš kupiti novo.«

»Vem ja,« sem zadirčno skoraj zavpil. Od kod se je vzel? Mora res biti povsod kakšen firbec? Bil je precej visok, s sivečimi lasmi in brki, oblečen v zdelane hlače in moder delavski plašč. Ta je imel na prsih žepek, iz katerega so štrleli trije kuliji.

Potegnil sem kos kovine iz gume. Ni šlo zlahka. Na eni strani je bil ploščat, konica na drugi strani pa je bila zelo ostra. Bleščala se je v zadnjih žarkih zahajajočega sonca, kar me je, kdo ve zakaj, še bolj razjezilo. Če me nihče ne bi gledal, bi ga divje zabrisal v travo, tako pa sem ga samo odvrgel na rob ceste in preklinjal le v mislih. Moški me je radovedno opazoval in nekajkrat pihnil skozi nos. Najbrž se dela nisem lotil tako, kot bi se po njegovem moral.

»Rezerve sigurno nimaš, a ne? Jasno. Pri nas nihče ničesar ne planira, niti za en dan naprej. Zato pa je tako kot je!« Pljunil je v jarek. »Moja bivša je imela vsaj deset gumidefektov, pa je ni izučilo. Počila je preluknjano gumo v prtljažnik in čakala na kak čudež. Nikoli ne bom zastopil te logike. Taka je bila, kot naši politiki. Poglej, na primer, tega…«

»Je tu blizu kak vulkanizer?« sem ga jezno prekinil. Nisem imel upanja, da bo tam okoli kdo, ki bi mi lahko zakrpal rezervno gumo, a človek nikoli ne ve.

»Bil je, ampak je zaprl delavnico. Ni se splačalo. Bil je dovolj pameten, da ni želel delati za državo in te preklete davke. Raje je pustil vse skupaj in šel v tujino. Zunaj je vse drugače! Žena je ostala doma, dokler si on ne bi zrihtal stanovanja tam nekje pri Frankfurtu. Fejst je bila, ravno prav okrogla.« Zadovoljno je zacmokal. »Ni čudno, da ni minil niti  mesec, pa je že začel hodit k njej…«

»Glejte, telefon se mi je izpraznil,« sem mu spet presekal besedičenje. Koga zdaj zanima bivši obrtnik in njegova debela žena. »Mi lahko posodite svojega, da pokličem ženo?«

»No, lahko bi ti ga posodil, zakaj ne. Ampak za kaj pametnega, ne zato, da boš klical svojo ženo. Si dec ali nisi? Kaj ti lahko ona pomaga? Zato pa gre ta država počasi k vragu, ker ni nikogar, ki bi udaril po mizi in naredil red. Vsi bi samo jokcali pri babah, nikogar pa ni dovolj v hlačah, da bi rešil, kar se še rešiti da.« Spet je pljunil v jarek.

Najbrž sem bil videti kot zadnji kreten, ko sem stal tam in zijal vanj. Nisem več mlad, vse mogoče sem doživel, ampak takšnega tipa ne srečaš prav pogosto. Če sploh.

»Pa saj vas prosim samo za en kratek telefonski klic. Plačal vam bom, ne se bat.« Potegnil sem denarnico iz žepa. To ga je vidno razkurilo.

»Ne gre za denar, jebemti. Misliš, da sem kakšen revež ali kaj?« Razburjeno je potegnil zobotrebec iz ust in me divje gledal.

»Ne, ne, ničesar takega nisem mislil,« sem ga poskusil pomiriti. »Samo za pomoč vas prosim.« Naj bo kakršen koli, bil je edini človek tam okoli in počasi se je delal mrak.

Nekaj časa me je gledal, potem pa vtaknil zobotrebec nazaj v kot ust. Očitno je bila kriza mimo. Zazrl se je nekam dol, kjer je v vedno gostejšem mraku ležala vas.

»Včasih je bila to moja zemlja. Ja, moja!« Z roko je zamahnil proti cesti. »Potem pa mi jo je banda občinska vzela. Javni interes, so rekli. Kakšen javni interes neki! Tu nima kdo kaj javnointeresiti in mi smrdeti z avtom pod okni.« Pogledal sem proti hiši, ki je stala kakšnih petdeset metrov proč. »Lastnina je sveta! To je menda jasno vsakomur na svetu, samo ta država se dela, kot da se je take stvari ne tičejo.« Še en pljunek se je v jarku pridružil prejšnjima.

»Mi boste posodili telefon?«

»Soseda je takoj podpisala in odstopila svoj kos zemlje za cesto,« se ni dal motiti. »Jasno. Nikoli ni bila čisto normalna. Moj bratranec je nekoč hodil z njo, marsikaj mi je povedal. Cela njena žlahta je čudna. Njen stric je imel v kopalnici ploščice oštevilčene. Na neparnih je imel narisan srp in kladivo, na parnih pa križ. Vsak dan jih je preštel, potem pa sosedom razlagal, da je zaenkrat neodločeno in da še nihče ni zmagal.«

»Telefon,« sem resignirano zastokal, on pa je mlel naprej.

»Ampak baraba pa ni bil. Pred leti sem od njega za čisto mali denar kupil bicikel. Bil je kot nov, še zdaj ga imam. Enkrat mi ga je celo zastonj popravil, ko sem z njim padel tam doli pred gostilno. Pa ne misli, da sem bil pijan! Samo pošteno razkurjen sem bil. Slavko, kamionar, je za šankom razlagal, da se je veliko vozil po Franciji in da so tam vozniki zelo vljudni. Ti ne bi znorel? Kje si še videl vljudnega francoskega šoferja, povej mi. Kaj šoferja, kje si videl vljudnega francozarja? On pa je trdil in trdil svoje. Ni odnehal niti, ko sem mu pritisnil eno okrog ušes, potem pa so me njegovi prijatelji zbrcali ven, na cesto.«

Med njegovim klobasanjem sem se naslonil na avto in premišljeval, kaj naj. Do prvih hiš, ki so se spodaj v dolini komaj še videle, je bilo daleč, zato se mi je zdelo bolje počakati, da bo kdo pripeljal mimo in mi pomagal. Promet je tam sicer redek, a slej ko prej se bo moral nekdo prikazati. Skrbelo me je le ali mi bo v temi hotel kdo ustaviti. Tudi sam bi se obotavljal, če bi me nekdo štopal tako na samem in še ponoči.

»Tudi hlače sem si strgal, ko sem padel. Najljubše. Kupil sem jih na tržnici, od nekega Rusa. Dobra roba, takih ne delajo več. Sicer pa v tej državi tako ali tako ne delajo več ničesar, kar bi bilo kaj vredno. Rozi je lani kupila računalnik, pa je crknil po dveh dneh.«

Očitno sem bil že čisto obupan, ker sem ga vprašal, kdo je Rozi.

»Simonova žena, kdo pa. Začel je hoditi v telovadnico. Si misliš? Čez dan v službo, zvečer pa v telovadnico. Rekel je, da je v kategoriji nad petdeset let slaba konkurenca in je zato pravi čas, da postane bodibilder. Rozi je bila zvečer sama in je nabavila računalnik. Kot da ne bi imela kaj za delat v hiši. Danes bi vsi samo viseli na internetu, delati pa noče nihče več. Če bi bil jaz na vladi, bi porinil vsakemu kramp in lopato v roke, pa ajd na delo. Sami lenuhi vsepovsod. Banda!«

Pred hišo je zasvetila luč, nato pa nekajkrat zapored ugasnila in se spet prižgala. Očitno ta bedak ne živi sam, sem bil resnično presenečen.

»Finoooo, večerja je na mizi,« je navdušeno napol zapel. »Zadnji čas. Ta sveži zrak me je zlakotnil.«

Odšel je brez pozdrava.

»Kaj pa telefon? Za minutko?« sem brez pravega upanja še enkrat poskusil.

Med hojo je zamahnil z roko. Ko je prišel do hiše, se je obrnil in zavpil tako glasno, da sem ga razločno slišal:

»Nasloni tisti kos železa na ograjo. Jutri ga bom spet rabil!«

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.