Matej Krajnc: BRIDGE OVER TROUBLED WATER

Poslušam
Bridge Over Troubled Water,
zunaj se dela pozimi,
kdo bi verjel,
da je že čas za novoletne obeske,
smreke,
zamrznjene tečajne liste!
Poprejle so k meni prišli
zadnji prednovoletni računi,
pisano so gledali,
pojedli so mi prestice,
popili čaj.
Nisem zaklenil za njimi,
sem itak nima kdo vlomiti,
samo obsedel sem
in popil čaj,
kar ga je še ostalo.
Bridge Over Troubled Water
se je ustavila
nekje na polovici.
Jesen mi je
težko sedla na kavč,
njena sled se je še poznala,
a kaj bi tarnal,
glavno,
da ni bilo stopinj.
Vsak dan je bila
ista mantra:
zgodnjepopoldansko kosilo,
spoprijemanje s knjigami,
ki so padale s polic,
jemanje glasbil iz omare,
potem pa je padla noč
in kake
težke besede.
Pod okno so mi zdaj
postavili smreko.
Sega še čez streho
dvonadstropne hiše,
v kateri živim.
Prav,
priznam,
hiša je zaščitena kot kulturni spomenik,
kar pomeni,
da propada,
nihče se seveda ne zmeni za to,
glavno da štadioni
plešejo clam,
a tule zgoraj
je prijetno.
Ko utihneta Simon in Garfunkel,
se oglasi Johnny Cash
in bradati sel
mi prinese pismo:
jutri morate biti pripravljeni,
odločilna bitka
za obstoj soneta kot živalske vrste
se je že pričela.
Sonet poznam:
čivka, gruli,
laja in bleje,
vse obenem,
nekakšen
živalski mulat,
nikoli še ni slišal za smreko
in novoletne lučke
in tudi novoletnih okraskov ne potrebuje.
Večerja ni vse,
pomislim,
in stopim do omare
po uniformo.
Nasmehnem se,
ko vidim,
da je zlikana,
meč pa zloščen.
Postavim se en garde
in maham po zraku v ritmu jamba,
nekolikanj vaje
nikoli ne škodi,
pa tudi pred spanjem
je dobro malce pomigati.
Spominjam se še
bitke pri Sonetnem vencu,
a tista
ni bila odločilna,
je pa bila dolga
in večkratna.
Jutro bo še prehitro tu,
se nato namrdnem.
Sel bo še prehitro
prišel pome.
Glasovi s trga
zamirajo v stenah častitljive hiše
in ura se pomika
proti novemu dnevu.
Gramofon še ne bo nehal tako hitro ječati,
a bistra glava dela mojstra.
Odložim meč,
zaprem omaro
in ležem.
V sanje
mi prihajajo lesni črvi
in eden od njih
ima epolete.
Hude so
zahteve noči!
Jutro se prikaže
v beračevih očeh,
na smreki pod mojim oknom
so beli rezanci
in moskovski mraz
loči stari del mesta
od celine.
Nimam časa
za čaj,
odplazim se
do omare,
si nadenem uniformo
in opašem meč.
Spustim se po smreki
na trg
in nad menoj
žvižgajo bele krogle.
Polnoč jih je pustila
predolgo bedeti.
Ne da bi izvlekel žeton iz žepa
ali pa posodil zadnji kovanec
avtobusni škatlici,
se znajdem
na robu mesta
in strelni jarki
so polni snega.
Kaj počneš, čudak,
slišim za hrbtom
in švist amfibraha
me pritegne k tlom.
Lezi vendar,
spet zaslišim,
šele začelo se je.
Amfibraški soneti, pomislim,
nak, tako se pa ne bomo šli!
Zaječim
in dvignem meč
in si rečem:
kar bo, pa bo!
Vrtinec so vidli
čolnarji dereč,
kaj pa se je dejansko zgodilo,
bi težko povedal.
Vem samo,
da imam petstopično roko
in da so rekli,
da me zna doleteti
prijetna gangrenica.
Figo mi je mar,
zamrmram,
če sta Simon in Garfunkel
prišla čez tisti most,
bom pa še jaz
gojil petstopično gangreno.
Imel jo bom kot hišnega ljubljenčka,
dajal ji bom jesti sveže ritme,
le otrok ne bom imel z njo.
Ti bodo vsaj nekaj časa
obvarovani
pred tovrstnimi eskapadami.
Kdor piše,
ga tepe nadloga,
pravijo,
ampak ta še ni bil v bitki
za obstoj soneta kot živalske vrste.
Pet čudovitih rimanih psičkov
ob mojih nogah priča o izidu
Sonetnih vojn,
ki so razdelile ljudstva
na izvoljena in neizvoljena,
na sodobna in sentimentalna
ter na razčustvovane bedake
in smele hotentote,
ki so ob porazu smeli obdržati
vsaj Evrovizijo.
In jutranji časopis potrjuje teorijo,
da je ljudsko število
pravzaprav petnajst.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.