LENA MUCA BRINA

Ob robu gozda stoji lična hiška. Pred njo je z leseno ograjo obdano dvorišče. Z njega se sliši mešanica zvokov: lajanje psička Gaja, glasno kikirikanje petelina, kokodakanje kokoši in nežno mijavkanje muck, ki so se z mamo podale na prvi raziskovalni sprehod.

Hiša se zdi prazna. Sliši se samo tiktakanje stenske ure. Pod njo leži na tleh košara, v njej pa se neslišno premika kosmata siva kepica. To je muca Brina. Stara je tri mesece, torej je že dovolj velika, da bi lahko prevzela nekaj svojih mačjih dolžnosti. Njej pa ni do tega. Skotila se je zadnja, torej je najmlajša v leglu. Pa tudi najbolj lena.

”Pridite, ljubčki moji,” je poklicala mama mačka svoje potomce, ki so Brini delali družbo v košari, ”spoznati morate dvorišče in njihove prebivalce. Predstavila vas bom vsem, vam razkazala okolico in vam pokazala, kje na vas prežijo nevarnosti. To je za varno mačje bivanje zelo pomembno.”

Nemudoma so se skobacali iz košare in v ravni vrsti sledili mami na dvorišče.

”Ena, dva, tri, štiri…., ena, dva, tri, štiri, nekdo manjka: Pika, Lina, Mina, Ščap…ja, seveda, spet ni Brine,” je zaskrbljeno ugotovila in v mislih začela pripravljati govor za leno hčer.

Medtem je Brina uživala v toploti odeje, ki je prekrivala dno košare. Zadovoljno je predla, dremala in razmišljala o tem, kaj neki bo za večerjo.

Predramilo jo je glasno mijavkanje. Družina se je vrnila s poučnega sprehoda. Mama je naročila mucam, naj pospravijo klobčiče volne, s katerimi so se igrale dopoldan. Razkropile so se po kotih in kotalile volnene žogice do škatle. Potem so si jih podajale kot žogo in jih kot prave košarkarice zmetale vanjo. Zraven so cvilile od veselja.

Mama jih je pohvalila: ”Pridne ste, saj ste brezhibno opravile svojo prvo dolžnost. Sedaj vas čaka druga današnja naloga. Preiskati morate prostore in izvohati vse mišje luknje. Kako uloviti miš, pa vas bom naučila, ko boste večje.”

Muce so se razkropile po hiši, Brina pa je še naprej uživala v košari na mehki odeji.

”Vstani in se pridruži drugim!”

Mama je stresla košaro, da se je zakotalila po tleh.

”Ampak mama!”

”Nič ampak! Velja za vse. Ali si danes zajtrkovala?”

”Sem.”

”Ali bi rada jedla kosilo?”

”Ja, prosim, sem že lačna.”

”Krasno. Če bi rada jedla kosilo, boš opravila svoj del naloge. Pojdi v klet in poglej po kotih, če boš kje zavohala kakšno miško.”

”Pa ne v klet, saj je vendar temna.”

”Narava je nas, muce, obdarila s tem, da v temi zelo dobro vidimo. Pojdi torej in izkoristi svoje darove.”

”Mama, v kleti je mrzlo.”

”Ja, res je, to pomeni, da boš svojo nalogo zelo hitro opravila, še prej, preden te bo zazeblo.”

”Ampak….”

”Danes je dan, ko nam gospodinja ne nastavi hrane v naše skodelice. Zato moramo sami poskrbeti zanjo. Polovila bom vse nadležne miši, da ne bodo zahajale v shrambo. Do sedaj sem to počela sama, sedaj pa se morate tega naučiti tudi otroci. Vaše delo danes še ne bo lov, prepoznati boste morali mišji vonj in s tem določiti njihova bivališča.”

Brini je že nekaj časa krulilo v želodcu, zato se je nerada skobacala s toplega kotička in se odpravila na delo. V kleti je hitro opravila, saj je bilo tako hladno, da se ji je nasršila dlaka na hrbtu. Hitro je prevohala kotičke. Nič ni zaznala sumljivega, zato je nadaljevala delo v stanovanju.

Muce so ugotovile, kako lahko delo spremenijo v prijetno opravilo. Šle so se skrivalnice. Ob igri se je delo zdelo zabavno in tudi čas do kosila je hitro minil.

Gaj je kot najstarejši muc poročal mami:” V kleti – nič, na podstrešju – nič, v shrambi vonj po miši, v kuhinji – mišje stopinje.”

Mama jih je pohvalila in jim dala prosto do kosila, sama pa se je odpravila na lov.

Po kosilu so s polnimi trebuhi počivali v košari in se hvalili, kdo je bil pri delu najbolj uspešen.

”Važno je, da smo delali složno in nihče ni lenaril,” jih je pohvalila mama, ”po opravljenem delu pa se lenarjenje prileže in si ga tudi zaslužimo.”

Stisnila se je k svojim mucam in skupaj so zapredli v popoldanski dremež.

Iz knjige za otroke SOS za živali.

Ilustrirala: Tjaša Šešerko

nika2404

Je avtorica iz Maribora, vzgojiteljica predšolskih otrok in učiteljica razrednega pouka. Pisati je začela v zrelih letih, najprej za otroke, potem je svoje literarno ustvarjanje razširila še na pisanje za odrasle in na pisanje poezije. Večje število let je delala tudi kot inkluzivna pedagoginja z otroki s posebnimi potrebami. Zaradi dela z otroki različnih starostnih obdobij in z različnimi potrebami, je deležna posebnega privilegija, da poleg potreb zazna tudi želje otrok. Zato še posebej rada piše za njih. Aktivno piše od leta 2019. Udeležuje se različnih literarnih natečajev, na katerih posega po najvišjih mestih. Pri Kulturnem centru Maribor je izdala štiri knjige za otroke: Zgodbe iz babičine skrinje, Še ene zgodbe iz babičine skrinje, SOS za živali in Uganke za vse letne čase. Izdala je tudi sodobni roman za odrasle z naslovom Zbornica ter zbirko kratke proze z naslovom Sledi. Knjige sta v večini ilustrirali njeni vnukinji, ki kljub rosni mladosti, stopata na literarno pot. Vodi literarno skupino sekcije Vedrina pri Kulturnem društvu Studenci Maribor. S kolegicami iz skupine je izdala dve knjigi kratke proze: Vedrinke in El Dorado, pesniško zbirko Prepletanja in knjigo za otroke Kjer je vse mogoče. Leta 2021 je v okviru JSKD na državnem srečanju odraslih literatov prejela srebrno priznanje. Leta 2023 je postala prejemnica Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem ter finalistka natečaja za najboljšo kratko zgodbo časopisa Delo in revije Onaplus. Tudi v letu 2024 se je na tem natečaju med 161. prispelimi zgodbami uvrstila v deseterico. Leto 2025 je začela z nagradami v natečajih Mestne knjižnice Ljubljana - Literarna pojedina, Knjižnice Domžale - Poezija zdravi in JSKD OI Idrija kot zmagovalka Šinkovičevih dnevov poezije. Leta 2026 je izšla njena pesniška zbirka Izza megle.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.