Piše: Tanja Jerebic

Ne vem, kako je z naivnostjo pri ostalih državljanih, občutek imam, da je pri meni utelešena za vso nacijo …

V slovarju slovenskega knjižnega jezika sta za pridevnik naiven v grobem podani dve razlagi. Prva pravi, da je naivnež tisti, « ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti«, druga navaja naivnost kot nekaj, kar »temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti«.

Obe imata negativen prizvok, vendar lastnost ni nujno nekaj slabega. Vse zavisi od tega, kako se z njo spopadaš, koliko teže ji pripisuješ in koliko te potre, če te naplahtajo. Si zaradi tega populiš vse lase, zapadeš v težko depresijo, razbiješ v jezi vse svoje pohištvo, postaneš napadalen in prisežeš maščevanje, koga pretepeš? Meni se ne dogaja nič od tega. Ne morem reči, da sem strašno vesela, če me kdo prelisiči, ampak lepo prosim, kaj imam pri tem, če je nekdo slepar? Zadovoljna sem z novo izkušnjo, kakšen teden se režim in zatem mu dodelim mesto, ki mu pri meni pripada. Naivnost dopuščam, da se z njo lažje prebijem do resnice. Kot spoznavno orodje, ko odpovejo vsi drugi mehanizmi, s katerimi bi se neka zadeva razjasnila.

Kadar nekaj naredim ali rečem, mislim smrtno resno in za tem stojim. Enako pričakujem od drugih. Vedno obstaja možnost, da se motim, pri drugih tudi. Motiti se ali osmešiti se ni tako hudo, najhuje je tavati v temi in ne vedeti, kaj je res … Srbsko-bosanski poet Jovan Dučić je menil, da je naivnost lastnost lepih duš, ker olepševati vse okrog sebe pomeni notranje merilo postaviti nad zunanje dokaze.

V zadnjih dveh mesecih so se mediji razpisali o spremembah pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Te so stopile v veljavo s 13. oktobrom letos. Med najbolj izpostavljenimi novostmi so zobozdravstvene storitve. Zavarovanci težko pričakujemo bele zalivke, nekateri tudi pregrešno drage zobne vsadke. Kot je pri medijih v navadi, nekateri poročajo korektnejše od drugih, pri vseh pa sem imela občutek, da se nam obeta revolucija ugodnosti na tem področju. Zlasti glede vsadkov je bilo poročanje zavajajoče, da so odslej pravica iz že omenjenega naslova.

Ker sem nedavno obiskala zobno ambulanto, sem se spotoma pozanimala, kako je s tem. Glede pravic do belih zalivk v nevidnem sektorju je jasno; do njih so upravičeni otroci do 15. leta, nosečnice in doječe matere. Zobni vsadki pripadajo le osebam z atrofijo dlesni, osebam s prirojeno anomalijo kosti, tistim, ki jim manjkajo zobje zaradi raka glave ali vratu, kadar manjka 6 ali več zob zapored.

Do vsadkov nimajo pravice kadilci (nad 10 cigaret dnevno), ljudje s parodontalno boleznijo, bolniki s hujšimi sistemskimi boleznimi, rakavi bolniki, tisti z imunskimi obolenji, bolniki s bruksizmom (škripajo z zobmi), pacienti z neurejeno sladkorno boleznijo in pacienti z zdravili, ki vplivajo na vnetne procese. Za orientacijo naj zapišem, da ima približno 80 % ljudi parodontalno bolezen oz. 90 % Evropejcev ima bolezni dlesni, če upoštevamo še druge omejitve, vidimo, da je do vsadkov upravičenih zelo malo pacientov.

Večina nas z novo zakonodajo ne bo upravičena niti do mostičkov, delnih ali popolnih protez, ker pogoji ostajajo nedosegljivi za skoraj za vse prebivalce. Za mostiček iz obveznega zavarovanja ti morajo manjkati štirje prednji zobje; vsaj trije zapored v eni vrsti brez modrostnega zoba, ki ne šteje; pet zob v čeljusti, če so luknje prekinjene s po enim zobom … Skratka biti moraš dobesedno brezzob, da padeš med ’srečne’ upravičence. Bodimo iskreni, nad pravicami iz obveznega zdravstvenega zavarovanja se bomo morali veseliti kdaj drugič!