Frane Milčinski Ježek: Nanine pesmi / Nana Milčinski: Nanine pesmi (CD)

Piše: Matej Krajnc

Sanje/Zavod Morpheus, 2018

IMG_1036

Ciklus “Naninih pesmi” sodi med osrednja pesniška dela za otroke v sodobni slovenski poeziji, pa tudi v Ježkovem opusu zavzemajo eno pomembnejših mest. O njih so pisali že mnogi, številne generacije so jih prebirale v raznih oblikah, tokrat pa je pred nami interdisciplinarni paket bogato ilustrirane knjižice in glasbenega albuma, na katerem Ježkova vnukinja, sicer uveljavljena interpretka njegovih pesmi, pravzaprav interpretira pesmi o sebi, kar je kar nekakšna postmodernistična reč. Zanimiva ideja, ki prinaša Ježkov tozadevni opus nazaj h glasbi na sodoben, simpatičen način, kjer te pesmi znova zaživijo v glasbeni dimenziji. Prav je, in na trenutke kar nekoliko pretresljivo, da v ravno teh interpretacijah. Če bi klišejsko zapisali, da je s tem krog zaključen, bi seveda spet imeli prav, a precej bolj pomembno je znova prebrati in poslušati. Seveda je tu še tretja dimenzija: likovna, torej tudi pogledati. Še bolje: si ogledovati, ker se bomo k pričujoči izdaji rade volje večkrat vračali. Tri discipline: besedna, glasbena in likovna tvorijo domišljen estetski izdelek, ki ni lep samo na zunaj, temveč v sebi nosi tudi poetično težo, seveda na Ježkov posebni način stvarnega, duhovitega in prisrčnega soočanja s “tretjo generacijo”, ki mu, če uporabimo Prešerna, dobesedno “oživlja žile, srce razjasni in oko”.

Ježek (1914) je namreč, vse življenje telesno krhek človek, ob rojstvu Nane (1977) že čutil težo staranja in zdravstvenih nevšečnosti, ki pridejo z njim. Te nevšečnosti so se v zadnjem desetletju njegovega življenja z rojstvom Nane in druženji z njo kompenzirale z revitalizacijo njegove poprej tudi že nekolikanj utrujene volje biti v prvih udarnih vrstah kronista narodove mentalitete, kar nikakor ni lahka naloga. Tako je v pesmih za Nano/o Nani lahko brez večjih pomislekov združil veselje do življenja z neizogibnim zavedanjem minevanja in satirično pikrostjo, kar pričujoče pesmi dviguje nad gole “pesniške zapise o vnukinji”.

Glasbena plošča, tudi nekakšna zvočna knjiga, je izšla pod okriljem zavoda Morpheus in je pridana pričujoči knjigi pri Sanjah. Glavna pevka enajstih izbranih pesmi je Nana Milčinski, sodeluje pester nabor spremljevalnih pevk in pevcev, med drugimi srečamo Kajo Tokuhiso in Rifleta, ki tudi recitira izbrane odlomke iz pesmi kot nekakšne kratke “medklice” med glasbenimi izvedbami. Tudi nabor sodelujočih glasbenic in glasbenikov je zavidljiv, od basista Janija Haceta do Janeza Dovča in harfistke Astrid Kljun. V glasbeno obleko je Ježkove pesmi obleklo sedem skladateljic in skladateljev, aranžirane pa so v sodobni maniri radijsko poslušljivega pop šansona, kar bi lahko pomenilo, da jih bomo pogosto slišali na radijskih postajah, ali drugače: upamo, da jih radijski glasbeni uredniki ne bodo prezrli. Poleg tega to pomeni tudi, da ne gre nujno za poskočno glasbo za kratkočasenje, pač pa zvečine za bolj refleksivno glasbo, ob kateri so k razmisleku vabljeni zlasti zreli poslušalci, ki se večinoma jemljejo preveč resno, tempo življenja pa jim refleksije in razmisleka ne omogoča vedno. Tudi ena poskočnejših pesmi, Čindrasa, čindrasa, ki po štimungi morda koga spomni denimo na Bilbi, ni komedija zmešnjav ali rokenrol za ples, čeprav po besedilu šegava. Ježek si privošči enega najboljših samoironičnih trenutkov: “Veš, dedek se na to spozna – odel te bom v cel kup navlak, da res boš smešna, kar se da. (A dedek dober bo kar tak.)” “Kontrast generacij” (mala Nana in “stari ded”) je v teh pesmih na videz sicer povsem očiten, a pri poglobljenem branju ugotavljamo, da ta kontrast v resnici niti ni tak, kot je videti; Ježek je namreč do konca obdržal otroka v sebi in v pesmih izpričuje naravno razumevanje otroškega sveta, kar seveda ni dano “zagrenjenim starcem”, ampak zgolj takim, ki “otroške dimenzije” nikakor niso pripravljeni do konca zamenjati za “usodnost” vsakdana.

Mojca Fo je z ilustracijami ustvarila čisto nov, resnično “magični” svet številnih barv in razpoloženj, skoz katerega hodita ali tečeta Nana in ded kot v kakšnih sanjah, kjer obstaja zgolj vedno vnovično brezskrbno sobivanje brez ločitve na koncu, kjer si lahko predstavljamo tudi Nano in Ježka v sedanjosti: še vedno na sprehodih, med pesmijo in pesmijo, kjer se bolečine končajo in si “rod rodu roko podaja”.

Prihodnjič dalje, kot bi rekel Ježek. Točneje: začnimo listati znova.

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.