Piše: Matej Krajnc
ZARŠ, 2018
“Vzamem, kjer dobim. Zakopljem. Drkam, da zaspim. (…) Status kva.” Hja, drži. Takole nekako samoironično “avtomentalitetno” zareže ena udarnejših rokčin na novem albumu Natriletnega kolobarjenja s praho, drugem poglavju zgodbe o poeziji in glasbi, ki je zdaj prerasla v bolj bendovsko zvočno sliko, a kljub temu daleč od kakšne pop všečnosti, ki v dobri poeziji nima česa iskati. Jure Novak in Uroš Buh gresta naprej, tokrat Iz konteksta in pri založbi Radia Študent (prejšnja plošča je izšla pri Celinki). Njun svet, ki ga glasbeno poleg Jureta (glas, klaviature) in Uroša (glas, kitare, bas kitare, bobni) v pesmi Vzela in dala plemenitita še Polona Janežič (klaviature) in Sebastjan Jermol (trobenta), je brezkompromisen vsakdanji svet, v katerem zeitgeist in ljubezen soobstajata na najrazličnejše možne načine, a morate si vzeti čas in si sprehoditi po njih. Na videz je zgodba enostavna: intima ni nujno tudi natura (“bodi vsaj pesem, če nisi srce”), svet pa je, kakršen je, v glavnem tak, kot ga opisuje refren zgoraj omenjene pesmi: status kva. V tem svetu je človek, ki ni (ali noče/ne more biti) tako zelo prilagojen kot kakšni slinarji iz pesmi Svetlane Makarovič, obsojen, da je “iz konteksta”. Ljudi je več vrst in ena osovraženih je samostojni kulturni delavec, ki ima sicer lahko status (ali večkrat tudi pozo) umetnika, izpolnjuje obrazec DDD-DDD, kjer se njegov svet eksistence pravzaprav začne in konča (ter z istoimensko pesmijo, imenitno satiro na našo birokracijo in dejansko stanje tudi pričujoči album), na koncu pa mu vse besede tega sveta uidejo iz glave in je Druga sobota, pesem, ki v rockovsko-šansonski maniri uvaja album in že s prvimi besedami nakaže štimungo dandanašnjika: “Svet je kot na VeHaEsu. / Ni pravih barv, ni pravih ljudi.” So pa zato tisti na robu živeči, pa tisti srednjega sloja (kje so že tisti?), pa tisti, ki držijo v rokah ontologijo, zlasti empirično (DDD-DDD), pa seveda “družine lokalne veljave”, saj kje drugje pa boš petelin kot na domačem gnoju. Nekaterim je to dovolj in se s tem kitijo. Drugim je to smešno (tragikomično?) in o tem pišejo. Tretji poslušamo in pišemo o teh, ki o tem pišejo. Tako je to.
Nekatere poante so tudi grafično odlično prikazane v priloženi knjižici, denimo tiste besede, ki uidejo iz glave v istoimenski pesmi, ali pa birokracija in druga vsakdanja zmeda v zaključni pesmi. A kot smo zapisali že zgoraj: na videz je zgodba enostavna. Na videz. Na videz je tako ali tako enostavno vse. Ko pa izmijemo make-up … Potem se znajdemo v intimi, ki se dogaja zgolj, “ko svet spi”, vprašanja o tem, kaj lahko storiš, ko lahko storiš karkoli, imajo skupni imenovalec: “Kaj počneš, / ko pokaš / od početja? / Kdo si, nihče, / ko si vsi, / vse? / In komu.” In v pesmi Živel je mož, do zdaj bržčas najboljšem tejku na tisto staro jaro kačo o možu in psu itd., ki jo je svoj čas po svoje razvijal že Šifrer in še kdo, potem pa smo dobili celo jazzovsko-rockersko zasedbo s tem imenom, slišimo: “Besede besede besede. / To bo ostalo? / To je malo.” Točno to. Na koncu izpolnjuješ obrazce in znaš vse kratice in živiš, kot veš in znaš. Beseda Jureta Novaka in glasba Uroša Buha sta na današnji razčlovečeni medijski (in siceršnji) sceni morda površno gledano res “iz konteksta”, glede na to, kaj nam vsak dan ponujajo na najrazličnejših platformah teh ali onih vsebin, a prave vsebine so drugje. V drugem kontekstu. Ki mu pravzaprav vedno slabo kaže, a se mu za to tudi praviloma jebe. Še dobro.
Uroš Buh, Jure Novak Foto: Ivian Kan Mujezinović