Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga (Kondor 359), 2017, prevedla Jelena Isak Kres

Dobili smo nov prevod proslulega epa, sicer zgolj izborno (prvi, tretji, šesti, deseti, štirinajsti, osemnajsti, devetnajsti, dvaindvajseti in štiriindvajseti spev), a kljub temu. Spremno besedo z naslovom Na Homerjevih peščinah je spisal David Movrin, v njej pa bralcu podal vpogled v Homerjev svet, pomen in vplivnost besedila samega, zgodovino antike in posledično tudi … hja, zgodovino sodobnega sveta, kaj pa drugega. Homerski ep je kvalitativna in kvantitativna entiteta, ki še vedno postavlja standarde; tem ali onim jezikovnim faktorjem in prevodnim jezikovnim posodobitvam in osvežitvam navkljub je izvirno besedilo tisto, ki govori o neki točki v zgodovini, iz katere se je nato skoz plejado pesniških tekstov pomikalo naprej in nazaj, od Izgubljenega raja do našega poskusa ustvariti ep s Krstom pri Savici in dejanskim sodobnim “opusom magnum” Borisa A. Novaka, ki je spomenik zgodovinski razklanosti 20. stoletja, pri čemer vemo, da konec stoletja razklanosti ni uravnal, ampak nasprotno: najhujši šit se je pravzaprav šele začel, sicer res ne v obliki koncentracijskih taborišč, a genocidi se lahko izvajajo na najrazličnejše načine in medtem ko so proti koncu 20. stoletja zidovi začeli padati, se zdaj spet postavljajo, pri nas že od začetka balkanskih vojn v 90. letih prejšnjega stoletja. In da dodamo: pri teh pizdarijah nismo niti bistri kot so bili naši antični očetje, ki so se spomnili trojanskih konjev in podobnih reči. Niso imeli pametnih telefonov, res je, so pa obvladali heksameter, kot dokazuje Homer v svojem epu, kar je več, kot dandanes obvlada povprečen študent komparativistike. In “vojni faktor” seveda pustimo pri miru. Vojne so očitno vedno bile in bodo, v zraku se je bliskalo in treskalo, že odkar je bog Stare zaveze izgnal Adama pa Evo izpod “dreves spoznanja”, in človeška pamet je pač piškava, to je treba priznati, ne glede na ves tehnološki napredek, ki smo ga dosegli v zadnjih dvesto letih. Tudi o tem lahko pri Homerju beremo med vrsticami, ali zlasti o tem. Ergo: zgodovina je ves čas ista, le mi smo vedno bolj neumni, ker se pustimo vreči na ene in iste fore. In potrebujemo junake. Epske junake. Antične heroje, kakršen je bil Ahil, čeprav mu telo ni bilo docela pokorno. Potrebujemo tudi epske zaplete in katastrofe. In, ko smo že pri tem, potrebujemo pesnike, da se lahko pritožujemo, kdo vse zajeda državo.

Skozi stoletja so nastajale različne variante na Homerja, a najbolj duhovita se bržčas še vedno zdi tista, ki sta jo ustvarila Roberto Raviola in Luciano Secchi v stripu Alan Ford, kjer je Homer slepi predstavnik tiska in asistent pravemu avtorju epa, Broju Jedan, ki za svoje pisanje zasluži veliko denarja, a Homer ne dobi kaj dosti od tega profita. Mora pa potiskati invalidski voziček Broja Jedan in tudi v dogodivščine z Odisejem se spušča. Duhovita satirizacija znamenitega homerskega vprašanja o avtorstvu obeh velikih epov in hkrati satira tako na mentaliteto antike kot na mentaliteto sodobnega sveta, ki seveda ni nič drugega kot velika gladiatorska arena, ovita v lep staniol sladic Marshmallow.

Pričujoča izdaja, kot rečeno, ne prinaša prevoda v celoti in tako so manjkajoči spevi izpisani v obliki kratke vsebine, posebej pa na začetku stoji “predzgodba”, jabolko spora, kot je naslovljena, da pojasni, za kaj gre. Obleganje Troje je trajalo celo desetletje, saj vemo, kako se je ta zgodba začela. Preberite jo v pričujoči knjigi, tudi vsebine zdaj ne bomo obnavljali, ker jo morate poznati že iz osnovne šole. Je pa nova izdaja Iliade zanimivo izhodišče za vnovično presojo epa in oživitev heksametra v slovenskem jeziku, kar se bo verjetno zgodilo, ko bo ep znova preveden v celoti. Obenem se spet pojavi razmišljanje o velikem tekstu; v reviji Mentor sem o tem že pisal lani ob vnovičnem zaporednem branju vseh treh delov Novakovega epa in ugotavljal, da so “vsi koščki celi” in da je Prešernov cilj z Novakovim delom nekako izpolnjen, le da moramo svojo zgodovino zdaj v literarnozgodovinskem smislu skrbno sestaviti v en kos od Krsta naprej. Gradiva je dovolj, Homer pa ostaja večen navdih in izhodiščna točka za premislek o “prevzetnostih in pristranostih” civilizacije, o kateri tako radi govorimo in jo vsiljujemo tudi takim, ki je ne potrebujejo. Junaki smo, kajne, četudi ne epski. Ker nismo ranljivi samo v peto, pač pa … hja, zlasti precej bolj severno od nje. Homer, ti pa kar piši!