Demolition Group: Pojdiva tja

Piše: Matej Krajnc

Sintetic Production, 2018

cover

Kam, tja? To je zanimivo vprašanje, ki se odstira ob poslušanju nove plošče Demolition Group. Tja, kjerkoli že je, nas vodijo nove pesmi nekoliko pomlajene zasedbe, ki stavijo tako na odkrito udarnost kitar kot na malce bolj subtilno ambientalno vzdušje, podprto z eksperimentalno elektroniko.

“Levo zarja, desno zaton, / čudovito samo zase …” pojejo DG v uvodni pesmi Vse je tu, baladno uravnani, a zmotili bi se, če bi pomislili, da so DG naredili ploščo newageovskih balad. “Preveč vsega, vznemirjenja, ponosa, odločnosti, zanosa …” rohni znani Šalamonov glas v pesmi Preveč vsega, ki spaja oba zvočna svetova DG: kitarskorockerskega in ambientalnega. “Naj bo lačen vsega sit,” slišimo v taisti pesmi, podprti s saksofoni, ki tudi sicer tvorijo raznotere zvočnoslikovne dimenzije pri DG. Ko slišimo te besede, vemo, da zasedba tudi tokrat ni pozabila na svoj odnos do empirične družbe, le nekolikanj drugače se je je lotila, nekolikanj bolj subtilno, kar pa pomeni, da te angažirana ostrina udari, ko najmanj pričakuješ. V Nostalgiji, ki je prvi singl in kjer že v začetku slišimo intenzivne basovske linije (tudi te so zaščitni znak DG) in saksofon, zmešane z elektronskimi ambienti, slišimo tudi besede: “Spredaj, zadaj, z vseh smeri (…) Vsak nov poraz, še en korak …”, podprte s kitarami, ki ne puščajo dvoma o tem, kako DG želijo, da jih slišimo. Sami so ob izidu albuma povedali, da se njihove nove pesmi lahko poslušajo skozi štiri glavne prizme: skozi podobo sveta, kjer težimo stran od “meja individualnosti” v nenehni grozi ostati sam, skozi glas tesnobe in strahu pred izločenostjo (iz območja udobja), skozi vprašanja o nikoli končanih tekmah “vseh proti vsem” in skozi hrepenenje po iskanju drugačnega sveta, po odhodu na pot(ovanje), kjer bi ga (morda) našli. Le da ne vemo, kako, kajne. Le da se o tem vedno znova sprašujemo. Tja iz uvoda našega zapisa je torej tja, kjer se neha razčlovečenje, kjer se tesnoba in strah spremenita ne v poraz, pač pa v pogum, četudi vedno hodimo po robu enega in drugega. Dovolj problematična vprašanja pravzaprav, da upravičijo cilj. Glasbeni cilj. Priti tja pa pomeni sprehoditi se skozi devet svetov, ki pri DG niso nikoli linearni. Vedno se je zdelo, kot da se pri DG sprehajamo v igrici Doom, če se je še spominjate, a zgolj v njeni tesnobni dimenziji, ki ves čas išče vrata, pot, odgovor. To jim je tudi tokrat uspelo.

V zasedbi poleg Šalamona (glas) in Pegama (zvok, produkcija) zdaj igrata brata Gregel (bas, bobni), Aleš Suša (saksofon) in Peter Stojanović (kitara). Precej vam imajo povedati, najprej tukaj in zdaj, šele potem tam, kamor vas popeljejo.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.