Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, zbirka Poetikonove lire, 2018

Spremna beseda: Cvetka Bevc, foto: Tereza Kozinc

“Je trajal, je mineval čas drevesa, / ki je prvo zacvetelo, zadnje dalo plod, / podrevesenje človeka v sebi skrilo.” V uvodni pesmi Jerebika je Željko Kozinc zapisal nekakšen “motto” svoje nove pesniške zbirke. Njegovo “podrevesenje človeka” kot ključna beseda nove zbirke ni zgolj vračanje človeka k naravi ali enotenje z njo, gre za globlji ontološki problem; v sebi skriva minevanje, kot Kozinc zapiše v prvem verzu. Minevanje naj bi pomenilo približevanje koncu, a v naravi vse kroži in tako tudi “podrevesenje človeka” ni nujno nepreklicno hoja h koncu po poistovetenju ali zlitju s “prapočelom”. Narava (gore) in z njo povezani mitičnost ter njena ontološkost priklicujeta mnoga izročila, tako pesniška kot drugih zvrsti, v njih pa zgodovino človeka in zavedanje samoizpraševanja. Zavedati pa se moramo, da je narava sama po sebi lepa, edino ona ne pozna destruktivnosti vsakdana, ki ga živimo ljudje. Pa ne, da bi Željko Kozinc poskušal konceptualno pisati “panteistično” – poezija Željka Kozinca je panteistična sama po sebi, seveda v smislu, ki smo ga že zapisali: najprej ljubezni do narave, česar v svojih delih ni nikoli skrival, nato pa nepreklicnega bivanjskega faktorja, ki je z njo povezan.

Že ko sem o zbirki slišal nekaj besed na tiskovni konferenci, nato pa na poti domov na hitro preletel vsebino, mi je prišla na misel Strniševa pesem Orion, ki govori saj vemo, o čem, a podoba starega hrasta, ki bo čez tisoč let še vedno stal, starejši sicer, ljudje pa bodo odhajali in prihajali, mi kar ni in ni šla iz glave. Podoba človeške majhnosti v primerjavi z naravo je v Strniševi pesmi seveda v nekoliko drugem kontekstu, malce romantizirana, a kljub temu vedno znova nadvse pretresljiva, njeno kroženje pa nas povrne k pričujočim pesmim, ki v naslovu zavestno nosijo pomlad, kar je Kozinc tudi posebej povedal, razmišljal je namreč o zimi, a si je potem premislil, s tem pa tudi relativiziral temo človeške minljivosti, razdemoniziral jo je, ji odvzel strah, pustil pa kljub temu nekaj tesnobe, ki veje tudi iz fotografij in daje pesmim potrebno podstat. V sedmih razdelkih se sprehodimo skozi različne svetove Kozinčeve pesmi, najdemo številne reference, med drugim na antiko, ki so na koncu knjige tudi pojasnjene. Še druge reference so, od splošnoliterarnih do nekolikanj angažiranih: pesem o ajdi, Prešerc, vstaja, groza … A tudi ti angažirani naslovi niso udarniški, Kozinc jih uporabi, da skoznje preseje zlasti kontemplativne in refleksivne trenutke, ob katerih se človeško žitje vedno znova ustavlja. “S prsti iz pohlepnih delcev, / ljudje svoj prah pometajo / s šahovnice posmeha.” zapiše v Grozi. Jasno je, na kaj misli. Že Kocbekova groza je bila precej jasna, pri Kozincu pa gre za posodobljeno in o(samo)zaveščeno kontemplacijo razčlovečenja, dandanes kot že tolikokrat v zgodovini spet vedno bolj roke stegajoče kuge uma, ki se uničuje, namesto da bi napredek izkoristil za … napredek, to, kar bi moral biti.

Kozinčev verz je sicer prost, a ima svoj(e) zaklinjajoč(e) rit(e)m(e), zarotitvenost občutja njegovih pesmi pa potrjuje našo tezo o sanjavosti, mitičnosti in mitološkosti, ki naredi(jo) te pesmi hkrati otožne, lepe in zmeraj-šnje. Ko Cvetka Bevc svojo spremno besedo naslovi Bitja, ki govorijo s sanjami, zadene tudi vse tri prej omenjene faktorje, pri čemer je seveda treba dodati, da je Kozinčeva “sanjavost” popolnoma priklenjena k tlom, noče pa se odreči svojega čudenja, ki je še vedno prvinsko, neomadeževano. Tudi zato so pesmi Željka Kozinca lepe, a stvarne. “Ne bom zanikal, / da rijem s koreninami / v skelete starih žrecev.” zapiše Kozinc v predzadnji pesmi Sanje. Minljivosti ne moreš ubežati, lahko pa jo sprejmeš z mladimi očmi. Si rečeš: “bodi luč.”

Cvetka Bevc in Željko Kozinc na tiskovni konferenci ob izidu knjige Pomlad kot zmeraj. Foto: MK