Piše: Matej Krajnc
Helidon, 2018
Na kompilaciji, ki je pred nami, je brez dvoma nekaj največjih uspešnic Slovenske popevke in najbrž slovenske (popularne) glasbe nasploh. 1970-1972 je obdobje, iz katerega so tokrat izbrane popevke, obdobje, ko je na festivalu zvečine še prevladoval “klasičen” zvok z nekaterimi svežimi produkcijskimi prijemi. V drugi polovici sedemdesetih je festival dobil drugo ime (Dnevi slovenske zabavne glasbe), dodali so mu večer šansona, začel pa se je nagibati bolj v rockersko/bendovske-kantavtorske vode ter v bolj široko poslušljivi pop s sodobnejšo produkcijo. Leta 1970 so alternacije postale jugoslovanske ali mednarodne, kar pomeni, da je pri nas gostovalo precej bratskih in svetovnih popevkarskih imen. Tako je leta 1970 v alternaciji z Belimi vranami pesem Mini maxi pel italijanski kvartet Cetra, leta 1972 z Majdo Sepe v pesmi Med iskrenimi ljudmi Robert Young, Z Meto Malus pesem Moje poti Miro Ungar in tako naprej. Na kompilacijskih ploščah s festivala te alternacije praviloma niso izhajale, je pa denimo izšla mala plošča, na kateri Robert Young poje svojo različico Med iskrenimi ljudmi (My Love for You).
V sedemdesetih se je na festivalu pojavilo nekaj novih imen, nekaj tistih, ki so se pojavila leto ali dve prej, je še utrdilo svoj položaj na sceni, pa tudi vse staroste festivala se niso dale. Nasprotno, Majda Sepe, veteranka jugoslovanskih festivalov že več kot desetletje, je v sedemdesetih dosegla nekaj svojih največjih festivalskih uspehov, poleg Med iskrenimi ljudmi še Pesem o pomladi in prijateljstvu, Uspavanko za mrtve vagabunde in Pismo za Mary Brown. Med novimi imeni je na sceno leta 1971 skozi prednja vrata v velikem slogu vstopil petnajstletni Oto Pestner, med izvajalci z mariborske rockerske scene, odkoder je konec šestdesetih prišel Edvin Fliser, se je začela uveljavljati Marjetka (pozneje Neca) Falk, s širše jugoslovanske scene pa pevke in pevci niso prihajali na festival samo za alternacije, ampak so se pojavljali tudi kot glavni izvajalci, denimo Ljupka Dimitrovska in Arsen Dedić.
Pričujoča plošča zbira dvajset pomembnih alinej na seznamu sedemdesetih. Iz leta 1970 so denimo že omenjene Bele vrane, Otovih Trideset let iz leta 1971, iz istega leta Včeraj, danes, jutri Elde Viler, Samo za naju dva Marjane Deržaj, Poraz Lada Leskovarja in Ptica vrh Triglava Braca Korena, iz leta 1972 Ljubljanski zvon, Pegasto dekle, Mati, bodiva prijatelja, Ljubljančanke in Med iskrenimi ljudmi (Ljupka Dimitrovska, Arsen Dedić, Oto Pestner, Janko Ropret, Majda Sepe), skratka pesmi, ki so dodobra zasidrane v slovenski glasbeni spomin in brez katerih si zgodovine naše glasbe pravzaprav ne znamo več predstavljati. Po letu 1968 pesniki niso bili več ključni avtorski del festivala, prišli so nekateri mlajši besedilopisci, zlasti Elza Budau (ki je sicer začela pisati besedila že v prvi polovici šestdesetih) in Dušan Velkaverh sta s svojimi besedili zaznamovala sedemdeseta, a pesniki do pojava kantavtorjev na festivalu v drugi polovici sedemdesetih (še) niso čisto izginili.
Pustimo se torej popeljati v zgodnja sedemdeseta, ki so pri nas kot nosilec zvoka tudi dokončno ustoličila veliko (dvanajstpalčno) ploščo in kaseto. Pri prvi je imela glavno besedo zlasti založba Helidon (sprva zborovska glasba, narodnozabavna glasba, festivalske kompilacije), sledila pa je Založba kaset in plošč, ki je leta 1973 izdala med drugim veliki plošči Ota Pestnerja in New Swing Quarteta. Pri nas do takrat, kot tudi večinoma drugod po Evropi, LP-plošča ni bila standard, bolj so se prodajale singlice in EPji, ker so založbe stavile na posamezne pesmi, ne na konceptualne dolgometražne ideje. Zdaj se LPji spet vračajo, dokazano obstojnejši od CDja in zanimivo je pomisliti, kako so se počutili naši predniki, ko so leta 1970 prijeli v roke Helidonovo vinilko Slovenska popevka 1970, kjer se začenja naša današnja zgodba.
