Matej Krajnc: MARIBOR (sonetni venec)

(iz zbirke VSAKDANJOST, 2003)

vsakdanji

Matej Krajnc: Vsakdanjost, KUD Štempihar 2003, lesorez: Darinka Lorenčak

I.

Pekrska ulica. Takrat še podeželje.
Hiše kot buče, redko zasejane.
In vrtna potka, ki do vhoda pelje,
in kutine, sveže, pravkar nabrane.

Te hiše so mi od nekod poznane,
morda iz kakšnih podeželskih sanj.
Nad górco vstaja popoldánski dan.
Vse to je daleč, daleč od Ljubljane.

In tule, tukajle sem podnajemnik.
Imam svojo kopalnico, stranišče,
kuhalnik, gepl, radijski sprejemnik,

vsak dan prijazna deklica me obišče,
gospa pa me zvečer razvaja z juho.
Prijazna hiša. Sosed: pes z naduho.

II.

Prijazna hiša. Sosed: pes z naduho.
Vsak dan se pridušuje, ko prihajam.
Največkrat ga lepo nazaj nalajam,
včasih pa moja trma naredi se gluho

za vsa sopihanja starega terierja.
Ga niti ne pogledam, ko razgraja.
Kar naj sopiha, na vsa pljuča laja!
Se vprašam: mu najamem menedžerja,

pa se lahko šopiril bo v reklamah
in praznil svoj postarani šaržer?
Ne vem, če bi ga vzel kak menedžer,
si odgovorim, ker bil bi slaba fama.

Vtem pride z vrečko (z Radensko in s kruhom)
njegov lastnik, smešen možic s trebuhom.

III.

Njegov lastnik, smešen možic s trebuhom
je svojstven tip, našpičen kakor sova.
Dere se, ker ima težave s sluhom.
»Slišim zanič!« razlaga vedno znova.

»Pa se ne dam!« zarjove, ko odklepa.
»Sploh ne, dokler imam Aristokrata!«
S tem starim cuckom sta si kakor brata.
»Dokler imam psa,« govori, »naj sluh kar šepa!«

»Sêm sem prišel, ker ne trpim prometa!«
doda, ko v kuhinji razlaga špecerijo,
pa glasen monolog naprej razpelje:

»Tu ni ne norih bab, ne interneta,
ne avtov, ki že zjutraj vse usmradijo –
summa summarum: umirjeno naselje!«

IV.

Summa summarum: umirjeno naselje,
tule za Dravo. V hiši, kjer živim,
sta le gospa, ki Abrahama melje
in psička, ki večerjo z njo delim.

Obrežje je streljaj od hiše. Potke
so nežne in prijetne za korak.
In hiše utihnejo, ko pade mrak;
prej glasne in grlene so zdaj krotke.

Ljubljana se vrti v jutránji glavi:
kot nor pešačil sem čez Tivoli,
potem pa vedno po Prešernovi –

na faks prišel sopeč sem in sesut;
tu pa imam, če grem ves čas ob Dravi,
do faksa peš kakih petnajst minut.

V.

Do faksa peš kakih petnajst minut,
morda še manj, imam, če pohitim.
Ko grem čez most, se pogovarjam z njim
in mu, svež germanist, šepečem: alles gut!

Včasih, če je kak kámenček na cesti,
se sklonim in ga vržem čez ograjo.
Race na Dravi me že vse poznajo.
Mlad dan z neba betežno jutro klesti.

Pet ur predavanj. Čas, nemiren fant,
valpet neskončne nemške zgodovine:
jaz, epi, Hildebrand in Hadubrand,

opomba, sklic, literatura, vir…
Ko se zadolgočasim, vame šine:
po faksu juha, zrezki in krompir.

VI.

Po faksu juha, zrezki in krompir.
Kaj je še lepšega? Popoldne je pred mano.
Ko jem, se včasih spomnim na Ljubljano,
drugače pa spomini dajo mir.

(Kosila v Maxiju, večerje v Dairy Queenu,
ko sem, obupan, ob večerih s šihta
sesedel se pred pico, z glavo v spleenu
in čutil nogi kot stokilska gvihta.)

Zrezek je mlet. Iz torbe skripto vlečem,
poskušam brat, medtem ko jem meso.
In zdi se mi, da sem neskončno srečen.

Ne slutim, da bo kratek čas tako.
Zdaj me zanima tale svež krompir,
popoldne dril, Bruce in Tom Waits zvečer.

VII.

Popoldne dril, Bruce in Tom Waits zvečer,
potem pa, če bo šlo, še kakšna pesem.
A preden Tom Frost odglasi klavir
že težkam anapest in muzo tresem.

In kot Tom Traubert v daljnem Koebenhavnu,
sem jaz (od rime) »four sheets to the wind«.
Okno odprem. Noč je kot pepermint.
Mir je. Nikogar ni. In to je glavno.

Kmalu, rim prazen, se pokličem v sanje
in se oddahnem, ko sem končno tam.
Nekje ob dveh zbudi me vzdihovanje.

Gospa ni sama. Ta klimaks poznam.
To noč je, kaže, tempo še bolj krut.
In zunaj lajež, vendar ne prehud.

VIII.

In zunaj lajež, vendar ne prehud,
prisili me, da grem okno zapret.
Na oni strani stene znan duet.
Crescendo. Dvakrat. Trikrat. Very good.

Noč okopava svoje nočne grede
in spanec mi za hrbtom kaže figo.
Prižgem namizno luč in vzamem knjigo
in se razmišljeno prebijam čez besede

premišljujoč, kaj se mi je sanjalo.
Dve uri sanj. Za kak podvig premalo,
a saj se noč že vesi proti jutru.

Duetnika končata s Kamasutro.
Čaka me kratek song na sanjskem koru
zjutraj pa topel toast na kolodvoru.

IX.

Zjutraj pa topel toast na kolodvoru
mi osmišljuje dan, ki se rojeva.
Hec, da tako stojim v preddverju dneva,
nekako trd, kot kak vojak v pozoru

in kruh odvijam in sem tih in dober,
kot tisti star Minattijev izbor.
Z mano usklajeno zeha kolodvor
in v njem ljudje iznikajo kot gobe.

Tukaj me vsako jutro nekaj čaka.
Najprej svež toast. Takoj nato trafika,
pa branje voznih redov in strmenje

v moža, ki zopet po smetnjakih stika
in si mrmra: frdamano življenje;
in tvoj obraz, svež, še jutránji, z vlaka.

X.

In tvoj obraz, svež, še jutránji, z vlaka
prikaže se v podhodu med ljudmi.
Kot vsako jutro k meni prikoraka
in preden se zavem, toasta več ni.

In vsako jutro znova misel uhaja
v tista ljubljanska, ki so že minila,
ko si okoli sedmih pozvonila
in vprašala me: še imaš kaj čaja?

A sem že spet nazaj. Spomin izgine.
Vidim, da v vrečki nosiš mandarine,
nek minnesanški tekst in, hej!, Balzaca;

res je, da čas že krepko bobna s prsti,
a preden greva, vedno je na vrsti
trenutek nežnosti, saj avtobus počaka.

XI.

Trenutek nežnosti, saj avtobus počaka
in ne zdrvi takoj naprej brez naju,
si ukradeva v podhodu pod postajo,
ko jaz sem zbit od jutra, ti od vlaka.

Nato pa se mimo lokomotive
odpraviva čez cesto. Je že čas.
Nebo menjuje jútranje prelive
in redka ptica gre mu čez obraz.

Štantarji so že tu. In sveže sadje.
Na spomenik je nekdo nakracál grafit.
Tlak je od jútranjega pršca umit,

oblaki so razmišljeni nomadje,
a rad jih gledam, ko rodijo v zboru
še eno zgodnje jutro v Mariboru.

XII.

Še eno zgodnje jutro v Mariboru
bova prav kmalu zakleníla vase.
Bus bo spet skrenil z običajne trase.
Prav spretno se bo ognil semaforu.

Šofer je prav poseben. Mini Zoki
sva ga imenovala, ker spominja
po fizionomiji na Predina,
le da je manjši in odlično zna z otroki.

Vedno je skoraj ista procedura.
In vedno nama rata. Sva kot ura.
Vedno sva v predavalnici, kot se spodobi.

Ej, Maribor ves v tvoji je podobi.
Jutro vedno po tvoje zakoraka.
Ko zdaj prihajam, mi je to kot tlaka.

XIII.

Ko zdaj prihajam, mi je to kot tlaka –
tvoje besede zazvene že na peronu.
Ko se spustim v podhod, korak počaka,
a več nikoli s tvojim v unisonu.

Ko zdaj prihajam, sva že dolgo sama
in mariborski veter je strupen.
V njem je spomin, prihuljen in leden,
na vse, kar včasih je bilo med nama.

Postaja. Avtobusi. Štanti. Kipi.
Lokomotiva. Cesta. Senca v šipi.
Stolnica. Glavna pošta. Gledališče.

Knjigarna. Müller. Panda. Semenišče.
Vse je podobno blaznemu nestvoru.
Povsod je tvoj spomin. Zgrbljen. V zapóru.

XIV.

Povsod je tvoj spomin. Zgrbljen. V zapóru.
Vame bolšči, naréka in me mami
in čudne coprnice v meni drami,
ko zdaj grem, redko, sam po Mariboru.

A zdaj počasi sem spomina sit
Zdaj si kak sendvič v Pandi naročim
in jo podurham, preden ga dobim,
in raje grem k Albancu na pomfrit.

Zdaj listje se suklja po ozkih cestah
in iz pekarn veter nosi vonj po prestah
in na Studencih čas po svoje melje.

Zdaj hodim peš, kjer sem se prej peljal.
Glej, ravnokar pred znakom sem obstal:
Pekrska ulica (takrát še podeželje).

Magistrale

Pekrska ulica. Takrát še podeželje.
Prijazna hiša. Sosed: pes z naduho.
Njegov lastnik: smešen možic s trebuhom.
Summa summarum: umirjeno naselje.

Do faksa peš kakih petnajst minut.
Po faksu juha, zrezki in krompir.
Popoldne dril, Bruce in Tom Waits zvečer
in zunaj lajež, vendar ne prehud.

Zjutraj pa topel toast na kolodvoru
in tvoj obraz, svež, še jutránji, z vlaka.
Trenutek nežnosti, saj avtobus počaka;

še eno zgodnje jutro v Mariboru.
Ko zdaj prihajam, mi je to kot tlaka.
Povsod je tvoj spomin. Zgrbljen. V zapóru.

Vse fotografije Maribora: MK, 2004
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.