The Beatles: The White Album – Super Deluxe

Piše: Matej Krajnc

UMC, 2018

BEAT_135_7-disk-box-set_r4_1024x1024

The Beatles: White Album, super deluxe. Vir: thebeatlesstore.com

“Jao majko, moj novi auto!” je stokal profesor Crack v slavni 11. epizodi Alana Forda Broj 1. “Jao majko, 129 evrov!” stoka pristaš Beatlov, ko izve za ceno super-deluxe izdaje legendarnega “belega albuma”, imenovanega preprosto The Beatles. A zadeva je vredna vsakega evra, le verjemite! Če nimate številnih bootlegov, ki so s to muziko izhajali skozi leta, pa tudi če jih imate – splača se vam v zbirko dodati še pričujočo izdajo, ker je najboljša do zdaj. Čisto enostavno. Formalnoestetsko in tudi sicer. Petdeset let mineva, odkar so Beatli izdali kar trideset pesmi na dvojni plošči, čeravno jih je producent George Martin svaril, da je to odločno preveč. “Čudovit enojni album bi bil,” je povedal, a njegova ni obveljala. Obveljala je beatlovska in s tem je napočil tudi dokončen konec njegove besede v njihovem taboru.

Tale izdaja tudi podira nekaj mitov o Beatlih, točneje tistega, ki pravi, da so štirje prijatelji snemali te pesmi nakregani ali kar skregani, da je bilo vzdušje med snemanjem napeto in ozračje gosto … Res je, tako Lennon kot Harrison in Ringo so imeli nekaj “svojih trenutkov”, slednji je celo odkorakal za kratek čas, a vse to še ne pomeni, da je v kamaraderiji dokončno počilo. Posnetki studijskega brbljanja razkrivajo ozračje ustvarjalnosti in medsebojne podpore, čeprav so štirje Beatli na pričujoči plošči nastopili (tudi) kot štiri samostojne osebnosti, ne več (zgolj) kot štiriglavi zmaj. Ugotovimo, da ni res, da bi, medtem ko je Paul snemal Blackbird, Johnu to dol viselo, pač pa ga slišimo komentirati. In četudi je plošča nastajala v več studiih na Abbey Roadu (tudi simultano), ne drži, da bi Revolution 9 John Lennon (z Yoko) ustvarjal v kakšnem “azilu” od drugih treh. Res je zgolj, da so Beatli odrasli. Po končanih neskončnih turnejah so iskali vsak svoj prostorček pod soncem in skušali živeti tudi zunaj vsega “beatlovskega”; to jim nikoli ni zares uspelo.

Po kulturnem/kulturološkem “čudežu”, kakršen je bil album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band (1967), je beli album pomenil najprej umirjanje psihedeličnih voda, kar naravnost sporoča že minimalistični ovitek, po drugi strani pa je s pridodanim kolažem fotografij, besedil in štirih velikoformatnih portretov četverice bil izid albuma spet neke vrste interdisciplinarni dogodek. Po eni strani so Beatli obdobje psihedelike pustili za seboj, po drugi pa so ga nadgradili s progresivnim rockom in številnimi drugimi glasbenimi oblikami/žanri, ki so se jih lotili v studiu. Vemo, da je veliko pesmi nastalo v Indiji, vemo tudi, da nekaj pesmi ni prišlo v končni izbor, a to, kar je prišlo, je nezamenljivo: kot moj klobuk ne bi bil moj, če ne bi imel treh lukenj, tudi beli album ne bi bil to, kar je, brez odbitih fragmentov kot sta Wild Honey Pie ali Why Don’t We Do It On The Road. Ne smemo tudi pozabiti, da sta na taistih snemanjih nastala singla Lady Madonna in Hey Jude. Beatli so že s Pepperjem popolnoma redifinirali načine snemanja – iz “poštirkanih”, kot je bilo sicer v navadi na Abbey Road, v sproščena (razpuščena). Tudi to je nekolikanj vrglo iz tira Georgea Martina, ki je taktirko producentskega nadzora predal Chrisu Thomasu, pa vendar bi si zdaj težko predstavljali (če denar seveda ni težava) nekakšen “šihtovski” delavnik v studiu, ki, denimo, ubija ustvarjalnost. He he he.

Avtor večine po zvoku najtežjih pesmi je bil Paul; njegov je Helter Skelter, že omenjena Why Don’t We Do It On The Road in tudi Everybody’s Got Something To Hide Except Me And My Monkey. Napisal je “klasičen” rokenrol Back In The USSR, a tudi poskočno popevčico Ob-La-Di Ob-La-Da, medtem ko je John “zagrešil” Yer Blues in Revolution, pa tudi nežno Dear Pudence, Julio in že skorajda cedečo se romantično Good Night, ki jo poje Ringo. Paul si sicer ni mogel kaj, da ne bi na snemanje pripeljal tudi nekaj svojih “showtunes” – poleg Martha My Dear se tu znajde še Honey Pie, ki jo je kmalu zatem posnela tudi Barbra Streisand, no ja, pa tudi Ob-La-Di sodi v ta predal. Ringo je poleg Good Night odpel še svojo Don’t Pass Me By, medtem ko je Harrison v izbor sprejel štiri pesmi, poleg Savoy Truffle (posnela tudi Ella Fitzgerald), Long Long Long in satirične Piggies še slavno While My Guitar Gently Weeps s Claptonom. Njegova Not Guilty se ni znašla na plošči, takisto ne Paulova Junk, sta pa obe ugledali luč sveta v novih različicah na post-beatlovskih ploščah. Ob poslušanju neoznačenega traku so med pripravo pričujoče zbirke naleteli na še en poskus Julie, kar je takisto eno zanimivejših odkritij. In Clapton naj bi med snemanjem Guitar bil zraven ves čas, ne šele na koncu, kot se je govorilo. Zato pa je dobro slišati, kaj se dogaja med pesmimi in zato si splača vzeti čas za super-deluxe, ki …

… je seveda opremljena z eseji, izdatnim fotogradivom s sessionov, zapiski, zabeležkami, sir Paul pa je na začetku povedal nekaj besed o tem, kako dobro so se imeli. Paket je izjemno lično urejen, 164-stranske knjige pa tudi ponavadi nikoli ne lažejo. Če še niste imeli proslulih Esher Demos, ki jim zdaj pravijo tudi “Beatles Unplugged”, je zdaj zadnji čas, da si jih omislite; gre za akustične demo različice pesmi, ki so jih Beatli pripravljali v hiši Georgea Harrisona. Pred izidom se je govorilo, da so ti, zdaj končno zbrani demoti, glavna atrakcija zbirke, a hej, na šestih zgoščenkah je atrakcij toliko, da bi se bilo škoda ustaviti samo pri “unplugged”. Pravo veselje so pravzaprav sessioni sami, kot smo že večkrat omenjali zgoraj: zaradi vzdušja, zgodovinske vrednosti in “interaktivnosti” – poslušalec se počuti kot bi bil tam, v studiu, sredi kvarteta, soudeležen, in zabava se pravzaprav nikoli ne konča. Čemu je bil beli album tako pomemben in čemu je še vedno? Vzemite si čas za pet ur glasbe, pa bo hitro jasno. Nato preberite še gradivo. Beatli so kmalu po izidu belega albuma začeli s projektom Get Back. Petdeset let od tega dogodka bo prihodnje leto in kdo ve, morda se bodo spet podrli kaki tabuji. Zdaj pa se opravičujem, grem služit denar, da bom odplačal tale nakup, pa Desmond Jones gre z menoj, ker je kreditno sposoben. Vsaj tako pravi.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.