Piše: Matej Krajnc

Muzej novejše zgodovine Celje, 2018

Letos ni zgolj Cankarjevo leto, pač pa obeležujemo tudi konec I. svetovne vojne in s tem v zvezi se spominjamo nekaterih pomembnih osebnosti, denimo generala Maistra in Franja Malgaja; oba sta bila za sodobno zgodovino še kako pomembna. O Maistru se je vedno veliko govorilo in pisalo, Malgaj pa je pravkar dobil svoj strip v maniri klasičnih (zgodovinskih) stripov, ki smo jih brali nekoč in radi po njih sežemo še danes. Stripovska umetnost tudi v času tablic in drugih pametnih naprav ni izumrla, nasprotno, spet dobiva težo, zato je prav imenitno, da imamo strip o Malgaju, zlasti izpod peresa tako prekaljenega striparja, kot je Marijan Pušavec (Meksikajnarji, Alma Karlin), risba Gašperja Krajnca pa nudi realističen in tudi pretanjen uvid v tedajšnje čase.

Gre se nadvse strinjati z ddr. Igorjem Grdino, ki je na hrbtno stran pričujočega stripa zapisal, da je razbijanje glave glede vprašanja, ali so v naši zgodovini veliki junaki, vredni upesnitve, brezplodno. Odgovore imamo na dlani že nekaj časa, le da se povprečje slovenskih duš dobro počuti v tarnajoči poziciji žrtve, tisti pa, ki jim ta drža ne diši, delajo. Rezultati so pred nami.

Obramba slovenstva na Koroškem, kot podvig Šentjurčana Malgaja in skupine njegovih prostovoljcev imenuje zgodovinar dr. Tone Kregar, je bržčas Malgajev najpomembnejši zgodovinski dosežek, čeprav je že prej kot praporpščak dosegel nekaj večjih uspehov v boju z Italijani, zapisoval pa je tudi lokalne ljudske zgodbe. Na začetku stripa je v prizoru izključitve dijaka Kožela iz gimnazije (preberite ga sami, Kožel se pojavi še pozneje) lepo prikazano stanje manjšin v monarhiji; sploh na Štajerskem Slovenci in Slovani nasploh niso kaj dosti veljali, kar se občasno pozna še dandanes, ko se določene manjšine še vedno razburjajo zaradi izgube ozemlja in absolutnih pravic, hkrati pa smo Slovenci o svoji slovanski krvi (spet) raje kar (strahopetno) tiho. Branje pričujočega stripa pa nam na poljuden in duhovit način predoči, da to, kar imamo, ni samoumevno, čeprav se tako komu morda zdi. Da je takrat po koncu prve vojne šlo za ključen zgodovinski trenutek in da brez prostovoljstva in neustrašnosti posameznikov in skupin ne bi šlo. Kot je drugi ključni trenutek bil leta 1941, ko je bilo treba obraniti domovino pred (spet nemškim) okupatorjem, ne pred “komunisti”, kot se zdaj rado razglaša. Fantje, ki so šli v gozd branit svoje domove, so se kaj malo brigali za politične igrice. Tudi Malgajevi skupini takrat, v prvi polovici prve polovice prejšnjega stoletja, v ključnem trenutku ni šlo za sedež v deželnem zboru ali karkoli je že takrat obstajalo. Treba se je bilo enostavno združiti in ukrepati.

V stripu je denimo zanimivo videti železniško postajo Slovenj Gradec, ki je zdaj ni več, krajina je sploh izredno lepo izrisana (celjska gimnazija, celjske ulice, Dunaj), “libreto” pa dobro domišljen in z vključitvijo zgodovinske dokumentacije še tolikanj bolj prepričljiv. Zelo veliko je povedanega z malo besedami, kar je dejansko umetnost stripa, a tiste besede so učinkovite in tudi dobro namerjene, denimo čisto na začetku v prizoru z nemšk(utarsk)imi “bullyji”, ki Malgaju in njegovemu prijatelju zabičajo, da se “tu govori nemško”, onadva pa se namesto “aufbiksa” (ki ga Pušavec duhovito vklopi v dialog) raje umakneta pred preštevilnimi na pretep pripravljenimi nasprotniki, a ne brez odločnega upora proti takim in podobnim “ukazom” in “pravilom”. Nasploh je zanimivo, kakšen je že od pamtiveka med ljudmi odpor proti “drugemu”, “tujemu”; to se vidi tudi dandanes v žgočih razpravah o migrantih, ko očitno malokdo pomisli, kako bi se počutil, če bi sam moral zapustiti svojo državo in priti na tuje, kjer bi ga namesto sprejema pričakala sovražnost. Tudi o tem nam spregovori pričujoči strip, vsekakor pomembna in referenčna izdaja, ki bi jo bilo pametno nemudoma vključiti v šolske programe. A nam, stripovskim entuziastom, v vsakem primeru ostane užitek ob branju in vnovičnem prelistavanju, kar je sploh največ vredno.