Nocoj ti v naročje prinašam tišino

in roke brez gibov, telo brez dotikov

in grlo brezzvočno, prgišče odmikov;

le mir bom držala nad kalno gladino.

Pod vodo otrpla je najina koža,

v zeleno prebarvana, mrzla in tenka,

brez žil in brez živosti divje odtenka.

Gnil, sluzasti lokvanj razpoke ji boža.

Nocoj ti v naročje prinašam tišino …

Poglej, nisi sam, saj jaz, bela, sem s tabo;

prepesnila bova to morje v sivino.

Tvoj črni pogled bom zajela v pozabo,

naj prazni jo vdih zadeluje v davnino.

Čeprav plavam v Nič, te vzela bom s sabo.