Piše: Matej Krajnc

Caroline International, 2018

Ivan je postal prijazen, pravijo pri reviji Mojo. Tole je njegov štirideseti studijski album in na zadnjih štirih je veliko raziskoval. Ob izidu pričujočega albuma s “preroškim” naslovom in howdydoodyjevskim ovitkom je povedal tudi, da je v fazi, ko se vse bolj vrača k temu, kar je hotel biti, ko se je začel ukvarjati z glasbo: pevec ritma in bluesa, bard, nosilec bakle. S tem sicer ni imel nikoli težav, vedno je bil odličen interpret, avtor pa tudi, spogledoval se je z najrazličnejšimi dimenzijami duhovnosti, to (kot Dylan) redno beležil na ploščah, vmes “plačeval dolgove” svojim vzornikom, od Raya Charlesa do Webba Piercea, bil hvaljen in tudi krcan, a držal se je svoje linije in za to ni nikomur polegal računov. V časih, ko si od njega vsi želijo novih Astral Weeks, je on sam končno dokončno zlezel izpod sence tistih pesmi, prenehal kaditi in si s tem, kot je sam dejal, ohranil glas, ki ga je menda začel že izdajati. To se na ploščah sicer ni slišalo, tudi v živo ne, a sam bo najbolje vedel.

Tudi na pričujočem albumu ima poleg njega samega osrednjo vlogo Joey DeFrancesco, s katerim sta ustvarila že prvi letošnji album You’re Driving Me Crazy. “Ustreza mi,” je o delu z njim povedal Van. “Ujameva se!” Van sicer zdaj, kot Willie Nelson, izdaja po dva albuma letno in niz štirih albumov, ki jih je izdal letos in lani, in ki vsi sledijo podobnemu konceptu, namreč gemištu skrbno izbranih in s še večjo skrbjo posnetih jazzovskih/bluesovskih/riteminbluesovskih standardov in avtorskih pesmi v isti maniri, si začuda ni prislužil epitetona hiperproduktivnosti, pač pa obče stvarstvo očitno zanima, kaj se Ivanu zdaj plete po glavi in če bo odslej in do konca kombiniral, skratka: zanimive plate, ampak a bo kdaj še ustvaril čisto avtorski album? Taka vprašanja so seveda brezpredmetna in si niti ne zaslužijo poštenega odgovora, a če bi ga že dali, bi rekli: to je čisto njegova stvar, kot je čisto Dylanova stvar, če bo po petih ploščah standardov posnel še pet prav takih. Pri Vanu Morrisonu je zanimivo opazovati, kaj in kako izbira, in čeprav je Dimples Johna Leeja Hookerja že pel, je v zvečine kvintetovski ritemibluesovski različici sedemdesetletnika zanimivo slišati nianse, ki jih prinese pristop do “gradiva” nekoč in zdaj (ali pa zdaj in zdaj, če že hočete, saj bo Van te pesmi izvajal tudi v živo). V ta kvintet štejemo tudi protagonista, ki tokrat poje in igra orglice (ne igra ničesar drugega), ta kvintet pa se v določenih pesmih (denimo v Gotta Get You Off My Mind Solomona Burka ali v Vanovi avtorski Spirit Will Provide) razširi za člana ali dva.

Nekatere avtorske pesmi so krasni “jamsessionovski” primerki dobrega bluesa s primesmi jazza in ritma in bluesa (5 A. M. Greenwich Mean Time), a predalčkanje Vanove muzike je … saj veste. Mi jo moramo, vsled “pravilnega ravnanja” z glasbeno zgodovino, avtorji pa, ki se jih Van loti na plošči (Willie Dixon, Sam Cooke idr.) bi samo zamahnili z roko. Willieja Dixona in Johna Leeja Hookerja ponavadi uvrščamo v blues, Cooka v ritem in blues … Ivan sam je v intervjujih govoril o ritmu in bluesu … No, poslušajte Big Joeja Turnerja in album Ray Charles At Newport, pa bo bolj jasno. Kaj pravite? Bodo avtorske pesmi, ki jih je Van na zadnjih štirih ploščah uvrstil med druge avtorje, štele v njegovem opusu kot nadgradnja ali so bolj vaje v slogu? Hahahahahaha, rečemo. Hahahahahahaha.