John Hiatt: The Eclipse Sessions

Piše: Matej Krajnc

New West Records, 2018

Scan 6 Dec 2018-1

John Hiatt je pričujočo ploščo posnel avgusta in oktobra 2017; enajst pesmi z zvečine tričlanskim inštrumentalnim jedrom, ki je vase sprejelo še kakšnega “gosta” ali dva,  zasedba torej, ki nadaljuje njegovo samohodsko zgodbo. Hiatt je vedno znal napisati dobro pop pesem s “twistom”, nagnjenost k bluesu, folku in countryju pa je iz njegove glasbe naredila “americano”, zdaj žanr, ki se je nekoliko preveč razbohotil in posplošil, pa recimo raje, preden ga vržemo v ta čuden gemišt, da gre enostavno za glasbo Johna Hiatta, kar je tudi najbolj logično. Ko je svoja bolj uporniška rockerska leta pustil za seboj, je ustvaril niz manj komercialno vidnih, a odličnih avtorskih albumov, na katerih ni pred njim nihče varen, kot bi verjetno rekel njegov prijatelj Lyle Lovett, če bi ga vprašali. Hiattov glasbeni hibrid je vedno premogel obilico suhega, tudi črnega humorja, njegov glas pa je v izročilu kantavtorskih samohodcev seveda spet inštrument zase. Dylan je v začetku šestdesetih odprl pot “izraznim” glasovom, kar je bilo že običajno ponekod v jazzu in šansonu, pop scena pa je preferirala lepoglasje. Hiatt na pop sceno, kot večina ustvarjalev Dylanove linije, ni nikoli sodil, bil je preveč samosvoj, je pa napisal nekaj pesmi, ki so mu omogočile vzdrževanje samohodne drže, med drugimi Have A Little Faith In Me. 

Največ smo posneli tam nekje okrog avgustovskega enakonočja, je povedal Hiatt (odtod tudi naslov). Pesmi, ki so na plošči, se (z obilo referenc) zvečine spopadajo z vprašanji sveta, ki ga gleda petinšestdesetletnik, skoraj šestinšestdesetletnik. “Stvari se spreminjajo,” je povedal Hiatt za Rolling Stone, “ljudje okrog mene umirajo, moja generacija …”. In kakšna ima zdaj biti čustvenost šestinšestdesetletnika, tudi intimno, se sprašuje na plošči v pesmih, kot so Cry To Me, Nothing In My Heart in Outrunning My Soul. Splošnejša bivanjska vprašanja se pojavijo v pesmih, kot je Over The Hill, najbolj posrečena pesem samozavedanja pa je bržčas Poor Imitation Of God, duhovita pesmica, ki pa pove kar nekaj bridkih na svoj račun: “I do better, I do better / On my own / Like a sick dog, like a sick dog / Ain’t got no home” Bluesovska leksika pri Hiattu ni nič novega, z njo spretno barva razpoloženja, tudi v pretresljivih Nothing In My Heart in Hide Your Tears. “There’s nothing in my heart, ” poje, “so don’t you even start to hide my love away”. Če vas to občasno spomni na “kralja intimne avtoreference” Loudona Wainwrighta III., imate prav, le da je Hiatt nekolikanj bolj zaseben, osebne stvari pove brez olepšav, a v to zgodbo ne pripelje, recimo temu tako, “širšega loudonovskega družinskega konteksta”. Skratka, ob poslušanju Hiatta se počutiš neprijetno zgolj toliko, kolikor to zahteva pesem, ki je še vedno osrednja celica Hiattovega sveta in je ne izrablja za odprto terapijo, ampak zgolj za (neke vrste) terapijo, pri čemer sta resnica in samoironija njegovi zvesti sopotnici. Če rasteš kot oseba, je nekoč izjavil, to opaziš zadnji. Zaključna pesem, skoraj gospelovska Robber’s Highway je z biblično imagerijo in neizprosno izpovedjo samohodca, ki se zaveda svojih let in minljivosti poleg Imitation zagotovo osrednja pesem albuma in učinkovit zaključek, zvočno mešanica folka in countryja, z besedami, ki ob pogledu na Hiattovo črnobelo fotografijo, položeno ob pesem na koncu knjižice, poženejo čudne vrste kri po hrbtenjači. “Come and get me, Jesus, / I don’t know / Come and get me ’cause I can’t go”, poje Hiatt in v treh vrsticah pove vse. Nam ni treba ničesar več.

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.