Jacques Prévert: Besede

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2018 (Nova lirika – Posebna izdaja 1, prevod: Aleš Berger, spremna beseda: Primož Vitez)

IMG_1766.jpg

“Kako da se ne spominjam?!” užaljeno vpraša Barbara, ko ji omenimo, da je Prévertova pesem pravkar izšla v posebni izdaji Nove lirike. “Pa še kako se spominjam, a dolgo je že, kar sem prvič izšla!”

Well, tako je. V prevodu Aleša Bergerja in z izdatno spremno besedo Primoža Viteza imamo pred seboj celotne “parole” (1946), zbirko, ki je najbolj zaznamovala pesniško usodo Jacquesa Préverta in tudi zgodovino glasbe, zlasti šansona 20. stoletja. Pa ne govorim o Mrtvem listju, ki ga ni v tej knjigi, pač pa o nekaterih drugih pesmih, ki so prav tako zaživele z glasbo, denimo že omenjena Barbara. Primož Vitez je v spremni besedi opozoril na vse bistvene poteze Prévertovega pesniškega značaja, osebno pa mi je bila vedno najbolj všeč njegova nepretencioznost; če ga ne bi malce “podpihnili”, morda nikoli niti ne bi izdal pesniške zbirke, tako pa se jih je do njegove smrti nabralo kar nekaj. Besede v svoji večpomenskosti (tudi glede na Prévertovo angažiranost, ki je ena od poglavitnih značilnosti zbirke, čeprav nikoli ne vihti pesti ali puškinega kopita, ampak zgolj učinkovito, duhovito in perfidno spodjebava, kar tudi doseže najboljši učinek, preberite si denimo znameniti Opis gostije glav) stojijo na sijočem pročelju njegovega pesniškega opusa, zelo atipičnega tudi po notranji in zunanji formi. Čeravno vemo, da so obstajali določeni vplivi, med drugimi Appolinaire, je Prévert odločni samohodec zunaj elitne pesniške promenade, za katero se ni kaj dosti zmenil, saj mu ni bilo do vzvišenosti, hermetičnosti ali česarkoli takega, kar se je že v njegovem času štelo za “visoko”. Ostal je “ljudski pesnik”, a v najplemenitejšem in hkrati najtežavnejšem pomenu te besede, kar pomeni, da ni klepal banalnih verzov za vsakdanjo rabo, pač pa se je s svojo mentaliteto in držo znal s kakovostjo približati tudi najširšemu krogu bralcev.

Prévert kljub bližini nekaterim aktivističnim levičarskim krogom (Breton) ni verjel v “ogenj in meč”; njegova poezija je zato lahko ohranila ključno mero humanizma (empatije), kar ga navkljub bodičavosti morda najbolj definira. Človeško neumnost je slikal po svoje in to tako, da jo je osmešil, ne da bi pri tem kot ustvarjalec zviška gledal nanjo; prižgal si je cigarteto in jo opazoval s klopi. Tujo in svojo, saj mu tudi samoironija ni bila odvečna, nasprotno. Po drugi plati pa je napisal nekaj najlepših ljubezenskih pesmi v sodobni francoski poeziji, ne da bi pri tem bil videti ali slišati razčustvovano. Hej, šansonjerji so nam priče! In besede, seveda – Paris at night je vsaj po mnenju zgorajpodpisanega ena najlepših pesmi sodobne evropske ljubezenske poezije, ravno zato, ker je takšna, kot je, brez nepotrebnega okrasja in izlivov; distrakcij torej, ki tolikokrat oslabijo poetični učinek ljubezenske poetike. Takisto Jesen, iz istega razloga. V slavni Barbari je združil intimo in angažma, nakar so tu še nekatee druge daljše pesmi, denimo “feljton” Krevlja v zraku, ki je zgodovina človeške neumnosti v malem, tako učinkovito izpisana, da se pred bralcem spremeni v … film, kjer se je Prévert tudi odlikoval kot scenarist. Njegovo “hibridno pesnjenje” (Gostija, Krevlja) je še posebej zanimivo, saj kljub prehajanju iz pesniškega jezika znamke laconica brevitas v prozne in kramljaško prozne odseke znotraj iste pesmi, nikoli ne daje občutka, da beremo denimo kak “hibridni roman” ali kratko zgodbo … lahko pa daje občutek, da je ta “hibridni roman” poezija. Diktatorji, monarhi, duhovščina … vse to je pred Prévertom razgaljeno in oropano bleščave. Poglejte denimo, kako je v Krevlji duhovito in brezkompromisno “slekel” sijaj in blišč “Kristusovih namestnikov”: “velika vrata se za njim zaprejo in že je pred tistim ki mu pravijo Jezusov namestnik sedi na svoji sveti stolici namestnik in pred njim na preprogi klečita dva ducata debelih starih bradatih žensk”. Skorajda didaskalija v kakšnem dramskem tekstu (scenariji!) in cesar je v hipu gol. Slaba šala, tile božji služabniki, kajne? Pa še kako!

Hrabro zdaj v deželo moža s cigareto! Iztaknite kje še ploščo Yvesa Montanda in si “predstavljajte, da ni nebes”, kot je dejal John Lennon. Da so ptice, ki so ključna žival Prévertovega pesniškega sveta. In da se sprehajate po Parizu z vžigalico v roki. Pa vam niti ni treba biti v Parizu, vsakdanjost se dogaja vsepovsod. Prav zato je Prévert vedno bil pesnik svetovnega kova in to tudi ostaja, še posebej dandanes, ko gostije glav kljub znanju in napredku niso nič manj nevarne, nasprotno. Spomni se torej, Barbara … od Bresta ni ostalo nič, poezija pa je še vedno tu. Zlasti njene besede.

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.