Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2018
“Življenje je reka vsega, kar nas vodi in nas preizkuša na vsakem koraku. Preizkušnje nas vodijo po reki življenja …” Te besede so nekakšna napotnica za branje pričujoče knjige, najdemo jih v uvodu in na hrbtni strani skupaj z osnovnim namenom: “Za misli, ki jih bom z veseljem podelila z vami, bi lahko rekla, da sem jih dobila zato, da jih podelim z vami in vam pomagam pri razrešitvi vaših dvomov ali pa preprosto zato, da vam polepšam trenutek.”
Knjiga Sonje Tuš z ilustracijami Lare Tuš je najnovejša izdaja Kulturnega centra Maribor v zbirki Sprejeto. Urejena je konceptualno, z uvodnimi in sklepnimi mislimi, vmes pa beremo o življenjski izkušnji avtorice, s pomočjo katere nam skuša odpreti okno v razumevanje nas samih. Triindvajset poglavij, uvrščenih med uvod in sklep, ima na čelu motto, najprej denimo znanstvenice Marie Curie, ki pravi, da ni nič v življenju takšnega, česar bi se morali bati, je le takšno, kar bi morali razumeti. Ta motto je nekako tudi povzetek knjige, ki uči, da povsod na poti srečamo ovire, a te ovire je treba znati preskočiti in iti naprej, “le z izkušnjo več”, kot pravi stara popevka, hkrati pa ob premagovanju teh ovir osebnostno rasti.
Že naslovi poglavij so nekakšni tozadevni napotki: Izoblikovanje, Nove spremenljivke, Težke izkušnje, duhovna rast, Iskanja in priložnosti, Odpuščanje, Iskanje sebe, Izzivi duše, Bistvo življenja, Drugačnost, Namen in odločitev, Naključja, Moč meditacije, vrednost naših misli, Dobro-slabo, Laži … Vmes najdemo tudi nekaj takih, ki so že z naslovom v neposrednem stiku z vsakdanjostjo: Potrošništvo in duhovnost denimo. Nekaj prostora pa je namenjenega tudi bitjem, sicer nekako osrednji rdeči niti knjige, saj se ves čas pojavljajo v ilustracijah. Vile in druga sorodna bitja, s katerimi se večina sicer srečuje v drugačnih knjigah, so “razširjevalci”, piše Sonja Tuš, ki jih vesolje pošilja na Zemljo, da bi pomagali siceršnjim “razširjevalcem”, ljudem, ki jim ni vseeno, kako teče podoba sveta in njenih prebivalcev.
Tudi misel Charlesa Popplestona, ki pravi: “Ne morete vedno nadzorovati okoliščin, lahko pa nadzorujete svoje misli.”, je ena osrednjih rdečih niti knjige, srečamo jo v enem sklepnih poglavij. Sonja Tuš poziva k pozitivnim mislim in dejanjem, saj nam ta “izpolnijo našo bit in nam dajo smisel za življenje (…)” Žal je najbrž res, da ljudje večino časa stagniramo, zakopljemo se v svoj status quo in smo tam zadovoljni, ker nam nudi udobje. Večine stvari zunaj tega udobja se bojimo. Pa smo spet pri misli Marie Curie.