Piše: Matej Krajnc, foto: Discogs in arhiv avtorja

Med ljudstvom že dolgo velja, da je žanr narodnozabavne glasbe “domač”, da gre za “pravo slovensko glasbo” in seveda, kar je edino resno dejstvo v tej trditvi, da jo slišimo na množičnih prireditvah in veselicah, od nje pa se še vedno da živeti. Njena sestra je t. i. “novokomponirana” (turbo) glasba, brat pa “mediteranski pop”. Lastniki množičnih komercialnih radijskih postaj trdijo, da je to glasba, ki jo ljudje želijo slišati in da je na nacionalki ne slišijo, zato posegajo po komercialnih postajh. Tudi glasbeniki_ce, ki delujejo v teh žanrih popa, se pritožujejo, kako jih na nacionalki zapostavljajo, pri tem pa pozabljajo, da je edina glasbena oddaja, ki je (razen t. i. “klasične” glasbe, ki je sicer tudi pop, le da iz prejšnjih stoletij, torej v resnici ne gre za nikakšno bolj “resno” glasbo od te, ki je resna v dandanašnjem popu) še ostala na TV Slovenija, ravno oddaja s tovrstno glasbo (Slovenski pozdrav), pop-rock, rock, jazz, alternativa in druge zvrsti pa so že davnaj izključene iz programske sheme.

Zapis o slovenskem popu se je porodil ob naključnem ogledu oddaje Ne grem na koleno na drugem programu TV Slovenija, v kateri je bilo govora o najrazličnejših ljudskoglasbenih fenomenih današnjih dni – in osemdesetih let, kjer so se začeli komercialno resneje razvijati vsi ti podžanri popa, ki jih poslušamo še dandanes. Ustvarjalci oddaje so se zadeve lotili resno, a z nujnim rahlim satiričnim podtonom, dodati pa bi bilo treba še marsikaj. Slišali smo denimo, da imajo Giannija Rijavca za začetnika ljudske zabavne glasbe v Sloveniji (Aco Razbornik), da je Werner kralj te glasbe in da se je mediteranski pop očitno začel s Heleno Blagne in pesmimi, ki jih je pela od konca osemdesetih, ko se je po kratki karieri na Hrvaškem resneje pojavila na slovenski sceni. Slišali smo tudi, da naj bi bila skrajnopopularna oblika zabavne glasbe na nacionalnem radiu prepovedana in kakšna krivica naj bi to bila. O tem sicer poslušamo že nekaj časa iz ust raznih izvajalcev (denimo Marijana Smodeta in še koga), v oddaji so omenili tudi pokojnega Brendija (Miki Šarac), na koncu pa je nacionalko okrcal Jože Potrebuješ, glasbenik, ki je na TV Slovenija imel dolga leta visoko uspešno oddajo s tovrstno glasbo (kar je sicer tudi priznal) in ki je pri Založbi kaset in plošč posnel svoje največje zgodnje uspešnice, po katerih Čuke še dandanes pomnijo.

Radio Slovenija, takrat Ljubljana, torej visokoljudskega popa (narodnozabavna, novokomponirana (turbo) in mediteranska glasba) ni rad vrtel ne včasih ne danes, smo slišali. Vsi ti glasbeniki, producenti in drugi, ki to trdijo, pozabljajo, da jih je Radio Slovenija vrtel prvi in da brez vrtenj na tem radiu na začetku svoje poti sploh ne bi prišli do poslušalcev. Včasih namreč številnih komercialnih radijskih postaj sploh ni bilo. Kot mulc, ki je odraščal v poznih sedemdesetih in osemdesetih, se prav dobro spomnim, da je Radio Slovenija izdatno vrtel pesmi Marijana Smodeta, Agropopa, Big bena, Čudežnih polj, Gu gu, Rendez-vous in drugih. Pozneje je vrtel Heleno, Čuke in druge, a vmes ni smel čisto pozabiti na svoje poslanstvo, namreč na izobraževalno funkcijo, ki je zabeležena v njegovi “radijski ustavi”, in je narekovala, da mora kot nacionalna radijska hiša svoje poslušalce tudi izobraževati, ne zgolj zabavati. Dokler so izvajalci snemali za nacionalno založbo, vrtenj ni manjkalo, razmerja so se spremenila, ko so začele nastajati alternative. Seveda je šlo za nekatere izjeme, ko so uredniki presojali, da kak komad za radio ni primeren (denimo Smodetova Jožica), a to šele zatem, ko je pesem že bila prisotna na valovih in postala hit. S to odločitvijo je lastni založbi v istem hipu naredila uslugo, saj so poslušalci finto zgrabili z obema rokama in kasete so se prodajale v visokih nakladah (127.000 izvodov Jožice). Prepovedali so tudi Šifrerjevega Martinovega lulčka (100.000 prodanih nosilcev zvoka) in, če se ne motim, po kratki medijski aferi, tudi njegove Penzioniste. A ljudje so te pesmi takrat že poznali, ob prepovedi jih niso slišali prvič.

Kot osnovnošolec sem precej poslušal Radio Ljubljana in spominjam se, da sem včasih tudi po večkrat na dan slišal Debelo deklco, Jožek moj, Roza, zaka si tk nervozna, Mandarino, Veselo Franciko, Mi mamo se fajn, Ata, mama, Ljubim te, Mateja, I love you, dokler si tu, Didl boogie woogie, Jaka, lojtro brž in druge podobne pesmi, ki vse sodijo v predal zgoraj omenjenih podžanrov. Te pesmi smo poslušali povsod: po radiu, na avtobusih, na sejmih … Ni se jim bilo moč izogniti in njihove strukture so bile takšne, da si jih je bilo moč zapomniti, zato so posledično tudi ostale v ušesih; to je seveda osnovna definicija “uspešnice”. A dandanašnje trditve komercialnih radijskih postaj, da ljudje tovrstno glasbo želijo slišati, da jim ni do nekakšnih “umetniških” pesmi, ki da jih forsirajo “ustanove”, tiste, ki se pritožujejo nad padcem ravni splošnega okusa in da gre celo za cenzuro, so seveda smešne. Gre zgolj za izgovore, ki ne držijo vode, a njihovi lastniki in drugi, ki pristavljajo lončke, so tako spretni, da se jim očitno nihče ne zmore postaviti po robu z enim samim argumentom: česar ljudem ne predvajaš, ne slišijo, posledično pa si tega tudi ne želijo. Potem taisti “komercialisti” takoj začnejo opletati z demokracijo, a med demokracijo poslušanja in načrtnim poneumljanjem okusa poslušalstva za doseganje komercialnih učinkov in nižanje splošne ravni kulture, ki se ne meri z veselicami, je tenka črta, povsem popreproščeno ljudstvo pa tudi ne razmišlja, ampak sledi; pa smo že pri politični volji, da “demokracija”, kakršna je, tudi ostane takšna. “Množični okus” tem težnjam samo še pomore. Ergo: vedno bolj spuščen prag tega, kar dandanes velja za mainstreamovski pop, nastaja zato, ker so te pesmi demokratično v obtoku. Kar je po načelih demokracije legitimno, temu nihče ne oporeka. A težava je že v prvi ustvarjalni fazi, ki nato vodi do končnega izdelka: v premišljeni komercializaciji ustvarjanja tovrstnih pesmi. Dejstvo pa tako ali drugače ostaja nespremenjeno: česar nikoli ne slišiš, tega ne poslušaš in si tudi ne zaželiš. In dokaz za to trditev? Preprosto: “zlata leta” slovenske popevke. Nekdanje uspešnice, ki to ostajajo še dandanes, so bile pesmi, katerih kakovostna raven je bila vsaj v povprečju precej višja in za to ugotovitev sploh ni treba biti strokovnjak. Če so lahko množični poslušalci sprejeli pesmi, kot so Zemlja pleše, Orion in Poletna noč, ki so jih ustvarili pesniki in dobri besedilopisci (v navedenih primerih gre za Gregorja Strnišo in Elzo Budau – nedvomno njeno najboljše besedilo), pomeni, da tudi najbolj množično poslušalstvo lahko sprejme pesmi s solidnim ali visokim pragom kakovosti in jih vzame za svoje. Torej je zatrjevanje, da “ljudje želijo slišati” vse banalne popevke, ki jim jih servirajo na številnih komercialnih radijskih postajah, bržčas zgolj spreten izgovor. Množična populacija sprejme, kar ji medij ponudi, ker posluša ta medij, in svojčas, ko je prag kakovosti te ponudbe bil višji (čeprav se je med pšenico prav tako znašlo dosti ljuljke, zlasti pri kakih Ježkovih bolj ljudskih poskočnicah, v prepesnitvah tujih uspešnicah in avtorsko v drugi polovici šestdesetih, ko so pesnike začeli_e zamenjevati besedilopisci_ke), so ljudje sprejeli tudi uglasbeno poezijo in nanjo plesali in peli prav tako živahno kot dandanes plešejo na turbofolk, kot mu nekateri pravijo. Nato se je prag začel nižati. In že v osemdesetih je bilo videti, da nacionalna založba prav načrtno preizkuša, do kam bo šlo. V sedemdesetih je denimo bilo še zelo težko priti do plošče, kar seveda ni posledica cenzur ali diktatur, o čemer se dandanes govori, pač pa gre za upoštevanje pragov kakovosti in dejstva, da glasba ni zgolj za zabavo, ampak tudi za kaj več. Stroka pri tem zagotovo tudi igra določeno vlogo; v oddaji, o kateri gre beseda, smo denimo slišali, da stroka ne pozna zabavne glasbe in da zato ni prava za razsojanje, kaj naj ljudje poslušajo in česa ne. Dokaz za padec te trditve je denimo knjiga Žige Valetiča 80ta, ki je izšla letos in govori o popu iz osemdesetih. Sam se nima za strokovnjaka, vendar so njegov rokopis pregledali nekateri, ki se s tem tudi strokovno ukvarjajo. Tudi pri Zvezi glasbene mladine obstaja strokovna skupina, ki se ukvarja s tem fenomenom; večletno delo na časovnici slovenske pop glasbe, ki je izhajala v strokovni glasbeni reviji Glasna, in pri kateri sem sodeloval tudi sam, je drugi dokaz za to, da stroka ni vedno ignorantska do “lahkotnejše” glasbe. Velikokrat je snobovska, to drži, ne pa vselej in za vsako ceno.

In seveda ne pozabimo: že omenjeni Gianni Rijavec seveda ni bil začetnik turbopopularnih tokov pri nas. Njegova zasedba Big ben se je z uspešnico Ljubim te, Mateja (Lep pozdrav, ciao, Mateja) na sceni pojavila okrog leta 1985, ko je lahkotni pop bil na festivalih in na radijskih postajah že v polnem razmahu. Prav tako Helena Blagne seveda ni pionirka slovenskega mediteranskega popa. Mediteranski pop je v bivši Jugoslaviji bil popularen že v šestdesetih z začetki splitskega festivala (tudi z grškimi podtoni, denimo pri Ivici Šerfeziju), komercialno pa je pri nas v Sloveniji kot ena osrednjih pop struktur dokončno oživel konec sedemdesetih s festivalom Melodije morja in sonca, obenem pa so nekateri pevci, denimo Oto Pestner, že peli in/ali ustvarjali pesmi v tem duhu, denimo proslula Pestnerjeva Ne pozabi nežnih strun kitare, ki jo je Đorđe Novković za Ota napisal kot Uzalud jecaš, gitaro. Na MMS je nato Majda Sepe leta 1978 v taisti štimungi pela pesem Ribič, ribič me je ujel, ki je postala uspešnica, Pestner pa je na MMS pel celo vrsto podobnih pesmi, od Toplih julijskih noči do dueta z Majdo Petan Melodije sonca in morja, ki je zmagala leta 1980. Leta 1984 je v izvenfestivalski mediteranski glasbeni podobi zapel Mary Ann z besedilom Ferija Lainščka, ki se je izdatno vrtela na radijskih valovih, z Marijanom Petanom, basistom New Swing Quarteta, pa sta ustvarila tudi zgodnje uspešnice Naceta Junkarja, čigar zlasti prva plošča je v močnem duhu mediteranskega popa. Junkar je poleg Pestnerja bil torej eden sprožilcev komercialnega vzpona tega podžanra v Sloveniji (album Svoje pesmi vam poklanjam, Helidon 1984, pesmi Ti si moja melodija, Plovi, plovi mirno barka moja, Naj bo ta ples le za naju, naslovna),  šele leta 1989 pa je moči združil s Heleno Blagne, ki je takrat na hrvaškem trgu snemala za Jugoton, in posnela sta Pestnerjevo pesem Vrniva se na najino obalo, ki je sprožila in dokončno zakoličila komercialno uspešnost mediteranskega popa pri nas (Blagne, Junkar, Simona Weiss, Werner …). Vse to se je dogajalo zlasti v okviru festivala MMS, kar je sicer logično.

Ko govorimo o harmoniki in domačijskih podtonih v popu, pa je pred Rijavci, Agropopi in Brendiji treba pokukati v opus Andreja Šifrerja (Vse manj je dobrih gostiln) in v parodijo Lačnega Franza Naša Lidija je pri vojakih. Parodija je Predinu seveda ušla iz rok v hipu, ko je pesem postala velika uspešnica in na nek način celo ponarodela. Podobno se je nato po letu 1985 zgodilo tudi Agropopu – zasedba, ki je nastala kot satira na narodnozabavno glasbo in domačijske teme, je avtorsko bila prešibka za parodično substanco in prepričljivost; njihove pesmi so postale silne radijske uspešnice in vrag je šalo vzel precej hitro. Namen Agropopa je bržčas bil ustvariti nekakšne slovenske Rokere s Moravu – poskus se ni posrečil ne tam ne tu, le da je Boris Bizetić bil avtorsko bolj prepričljiv in manj banalen parodik. Marijan Smode pa denimo ni nikoli govoril, da bi v njegovih pesmih šlo za parodije, vedno je naravnost povedal, da je pisal pesmi, ki so ljudem bile všeč. Smodeta so na nacionalki vsaj prva leta izdatno promovirali, ga pošiljali na vse festivale (tudi mednarodne), hkrati pa ne skrivali, da od njega ne pričakujejo nobenih visokih pragov kakovosti. Treba je bilo prodajati plošče s čim manjšim finančnim vložkom, kar se je poznalo pri sami izdelavi plošč in ovitkov, in dokončno ustvariti slovenski komercialni glasbeni trg. Vsaka njegova plošča je tako šla korak dlje v “ljudskost”, vse do druge polovice osemdesetih, ko je Jugoslavija začela pokati po šivih, prišli so drugi izvajalci in nacionalka se je Smodetu, še vedno najbolj prodajanemu izvajalcu pri nas, hitro odrekla. Za dve leti ga je posvojil Helidon, kjer je že leta 1982 izdal singlico Cajt ženitve, nato pa se je Smode za nekaj let umaknil s scene in začel vse bolj producirati sam.

Narodnozabavna glasba, ki je hibrid germanske (zlasti avstrijske) ljudske/pop muzike in, glede na politično ureditev naših dežel, logičnih posledic slovenske germanizacije ljudskih godb (čeprav je sorazmerno popularna ostala tudi izvirna slovanska nota; na te korenine Slovenci radi pozabljamo), sprva v Sloveniji po priljubljenosti ni prekašala popevke. Tovrstne plošče so zaradi neobstoja diskografskih hiš v Sloveniji sprva izhajale pri beograjski založbi plošč, pozneje, ob ustanovitvi založbe Helidon, pa so  zvečine vse prešle pod to diskografsko streho. Avsenik je po zanimivih začetkih z jazzovskimi glasbeniki in pesniškimi avtorji med prvimi ugotovil, da se v medije da poslati tudi bolj veseljaško glasbo in kakovostni razmik med njegovimi zgodnjimi in poznejšimi ploščami je jasno viden. Narodnozabavna glasba, ki je sprva za doseganje komercialnih ciljev poleg svojih germanskih nastavkov še porabljala ljudske teme in sodelovala tudi s pesniki (Boris Kovačič), se je začela vse bolj spogledovati s širševsakdanjsko tematiko (uvedba humoristov), pozneje pa tudi z drugimi (pod)žanri zabavne glasbe, kar je sprva privedlo do spogledovanja s countryjem in rokenrolom (Henček), pozneje pa do tega, kar danes imenujemo turbopop (Natalija Verboten, Čuki, Atomik harmonik). Ko je narodnozabavni žanr pod svojo streho sprejela nacionalka, je z njim seveda naredila isto kot s popevkami – šla je vse bolj na prvo žogo, na višji komercialni iztržek z vse manj vložka. Zato ni čudno, da se je sredi osemdesetih, ko so Smode, Gu gu, Čudežna polja, Rendez vous, Big ben in Agropop skupaj s prihajajočimi Don Juani, Magneti in nekaterimi drugimi že obvladovali sceno, razmahnila komercialna uspešnost Henčkov, ki so k harmoniki pritaknili električni bas in bendžo, kar je vzbudilo zgražanje narodnozabavnih puristov; ti so prisegali na klasično, “avsenikovsko” zasedbo. K priljubljenosti je pomagalo tudi dejstvo, da je te ansamble nacionalka izdatno gostila v oddajah prime-tima (Trefalt: Naše srečanje, Košnikova gostilna), takrat je svoje že pridal tudi Festival narečnih popevk in na koncu, kot nekakšna pop Jalta, Šimekova Marjanca, ki je v svoji TV-sredini gostila tako skrajnoljudske pop (Don Juan) kot narodnozabavne zasedbe. V oddajah, ki so jih predvajali v najbolj gledanih terminih na takrat edini televiziji, so ljudje seveda lahko videli in slišali vso to glasbo, medtem ko so “resnejše” izvajalce že takrat pometli na rob. Novi rock zagotovo ni bil na sporedu nacionalne televizije v soboto ali nedeljo ob osmih zvečer, da bi najširša populacija lahko videla tudi te izvajalce, čeprav so jih vsaj sprva pri nacionalni založbi še izdajali, bržčas ravno zaradi takrat (še) zavedanja o izobraževalni funkciji, ki dandanes seveda ne užge več, če pa o njej spregovorimo, se takoj dvigne komerciala in žuga s prstom o tem, kaj ljudje “želijo slišati”. Začaran krog torej.

Teh nekaj besed k vprašanjem, ki so v oddaji Ne grem na koleno, sicer zanimivo in duhovito zastavljeni, ostala odprta (in morda je tudi prav tako, da se v javnosti lahko ustvari dopolnilo), situacije, ki vlada dandanes, seveda ne bo spremenilo. Komercialni izvajalci bodo še vedno zdihovali, da jih stroka ne sprejme, in se sklicevali na ljudstvo, ki zvečine pač sprejme, kar dobi. Ko je dobilo Poletno noč, jo je sprejelo, pozneje pa je ni več dobilo; dobilo je Debelo deklco in Mornarčka. Časi, ko so pesniki ustvarjali velike uspešnice, so za zdaj mimo, a njihove pesmi so ostale. In v dotični oddaji je bila najbrž najbolj zanimiva prav ugotovitev Mikija Šarca, češ da si ljudje izvajalcev iz osemdesetih zvečine niso zapomnili, od prej pa. Čemu neki, se vprašamo. Odgovor si je dal že sam. In tudi v demokraciji je prav, da obstaja nek narek splošne ravni okusa, ne kot represija, pač pa zato, ker se tako spodobi. Sicer lahko tudi akademija hitro pobegne na veselice, narod pa si svojo izobraževalno sodbo piše sam … nedvomno z žalostnim koncem, kajti raven glasbenega okusa sodi med splošne kazalce kulturne ravni nekega naroda (ali vsaj naj bi), po katerih se pozna tudi raven splošnega javnega bontona. Ta je dandanes v množični komercializaciji že precej nizka.