Piše: Andrej Lutman
Pod goro je moj dom
Urednica Hilda Ozvaldič
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Rogaška Slatina, 2018
V letu, posvečenemu evropski kulturni dediščini, je Hilda Ozvalič v obsežen zbornik zbrala besedila ljudskih iger, skečev in pesmi. Zbornik ima pojasnjevalni naslov Življenje naših prednikov pod Donačko goro in v Logu. Knjižno naslovnico krasi akrilna slika Erne Ferjanič in prikazuje Donačko goro oziroma Rogaško goro ali Rogač.
Kraji, zaselki in vasi okrog te gore imajo bogato narečno slovenščino, ki je kar najskrbneje zapisana in daje vsakemu prispevku v knjigi svojevrsten pečat. Vse igre in skeče pa povezuje navezanost na dom in njegovo okolico, na kmečka, rokodelska in delavska opravila, ki so lahko lomljenje kamna v kamnolomu ali pa rezanje kruha. V besedila so spretno vtkana mnogi ljudski običaji in šege, kar daje igram nadih polpretekle zgodovine, ki se ohranja predvsem skozi kulturo.
Pod goro je moj dom , Hilda OSvaldič, JSKD , 2018
Igre so praviloma ustvarjene za kar številno igralsko zasedbo in s tem poustvarjajo vzdušje skupnosti, kjer ima vsaka oseba določeno vlogo tako v sami igri kot tudi v življenju, ki ga igra poustvari. Izhodišče takšnemu vzdušju sta lahko vrstici iz pesmi Stanka Gajserja: „Tod lepa dekleta in krepki možje / sad svoje ljubezni ljubeče goje.“
In ti korenjaki in lepotice oživijo kmečke dejavnosti in navade, ki so obilno zabeljene s pristno domačo hudomušnostjo, kar daje igram vzdušje sproščenosti in seveda igrivosti. Posebej še pri tistih, ki v svojo vsebino vključujejo tudi družabne igre, ki so spadale k delu in ga tako na svoj način razbremenjevale teže tlake ali dolgočasnosti. Primer tega je igra z naslovom Naši ata se radi ženijo, kjer se v umetniški igri pojavlja družabna igri Peč se podira, v kateri se spretnost dokazuje z možnarjem in palico, ter družabna igra Šoštar, kjer se zabijanje žeblja v čevelj meša z udarci po kolenih soigralcev. In prav nerodnost je mnogokrat vzrok za smeh in dobro voljo ter na pokazatelje človeške nepopolnosti.
Igre so grajene na pretiravanjih vseh vrst, kar je odlika dobre situacijske komike. Posebej pohvalen je knjižni dodatek v obliki ljudskih nabožnih in posvetnih pesmi z notnim zapisom. Preplet pesmi, obujanja opravil in sočnih narečnih besedil je več kot dovoljšen razlog, da se po zborniku poseže in se morda kar z uprizoritvijo katere od iger vživi v pristno domačinsko vzdušje.
Andrej Lutman