Skozi mene utripa čaj divje češnje
z zelenimi lističi in s časom na tempomatu.
Ni bil pravi, a je imel uro.

Ampak potem je Bethoveen temo zapeljal za kvarto
in stradivarke so zazvenele v skupnem akordu.

Manjša zasedba,
manjša skodelica japonske češnje.
Šele ob drugem prelivanju je bila žlahtnost, mehkoba.
Pravijo, da je v drugo najlepše.
Ali so postelje v drugo tudi bolj mile?
Kot sta mila dotik in skodelica zelenega čaja?

Ni bil Bethoveen.
Bil je Beethoven.
Škrat se je potopil v čaj
in dekle je vzelo v spanec.

Matej Merik (Likalnik na Muhte, 2015)