Janez Hvale: Pravljične pesmice

Piše: Matej Krajnc

Helidon, 2018

IMG_20190127_0001

Najprej priznajmo: glasba za najmlajše je tudi glasba za odrasle; ker se jemljemo preveč resno. Ko “odrastemo”, kdo ve, kdaj se to zgodi, nehamo “verjeti”: v pravljice, v pravljične ljudi, večkrat tudi v pesmice. Plošča, ki je pred nami, želi, da poleg otrok spet verjamemo tudi drugi. Ki smo zagrenjeni, ki pozabljamo, kako je, če misli niso obtežene s šestnajsttonskimi utežmi vsakdana, ki moramo biti vedno najboljši in se pehati, sicer naši “cilji” niso doseženi. Svet nas sili v to, da izgubljamo nedolžnost. Pa vendar je, če gledamo dolgoročno, ni pametno povsem izgubiti. Odrasli torej rečemo: eh!, otroci pa: zakaj pa ne! Saj res – zakaj pa ne?!

Izročilo glasbe za najmlajše je pri nas precej bogato. Samo nekaj poglavij se spomnimo: Danica Filiplič, Neca Falk, Janko Ropret, pozneje še marsikdo, tako ali drugače, od Romane Kranjčan do Spidija in Gogija, Adija Smolarja in tako naprej. Tale plošča pa že s svojim naslovom pove, kaj hoče: hoče nam pripovedovati pravljice. Takšne, ki jim lahko brez težav verjamemo in ki tega ne počnejo na vsiljiv način loopov, beatov in kakih silnih “producentskih” posegov. Ne, Janez Hvale in Tone Košmrlj sta ohranila jasna, melodična glasbena obzorja, v katerih se srečujejo pravljična bitja, ki jih že dobro poznamo: od Pepelke, Rdeče Kapice in Sneguljčice do čarovnic, mačkov, morskih deklic in strašil. Tulipan se zaljubi v marjetko in skupaj čakata čebelico, Trnjulčica se pripravlja na poroko, morska deklica je srečna s svojim potapljačem in čarovnica Čaragodba si zasluži tista dva piškota. Hvale in Košmrlj stare zgodbe povesta in odpojeta na svež, nepretenciozen način, ki zgrabi in ne spusti iz rok, dokler ne poslušamo znova. A saj so pravljice temu pravzaprav tudi namenjene – da se jih nikoli ne naveličamo.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.