Piše: Tanja Jerebic
Prejšnji teden sem spremljala Tarčo, bivšemu kulturnemu ministru so pripisovali krivdo za samomor svojega podrejenega zaradi nasilja na delovnem mestu. Toliko neumnosti in zlobe težko najdeš na enem samem mestu … Z mobingom imamo v Sloveniji velike težave, v stisko spravlja nešteto zaposlenih, je vsega obsojanja vreden in proti temu bi bilo nujno uvesti konkretne ukrepe. Res pa je tudi, da nisem še srečala človeka, ki bi se hotel ubiti zaradi svojega šefa. Za tistega, ki hoče živeti, je brezposelnost oziroma najslabša možnost še vedno boljša od smrti.
Letos mineva 74 let od osvoboditve zadnjih preživelih v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Ljudje so se oklepali življenja do zadnjega diha, čeprav jih ogromno ni preživelo, je malokdo med njimi pomislil na samomor.
Podobno je z rakavimi bolniki, vsake bilke se oprimejo v želji po preživetju … Preteča bolezen mi visi že dalj časa za vratom kot težka veriga, ki je ni moč sneti. Hormonski motilci mi povzročajo grozljive težave. Izogibam se jim skoraj paranoično, vendar se jim ne morem ogniti v celoti. Bolj kot sem jim izpostavljena, večja je možnost, da zbolim. Kontrolne preglede imam na pol leta, ker sem v rizični skupini. Vsakič zrase kaj novega, obeta se mi že tretja punkcija v petih letih, tokrat na drugi dojki.
Prav veliko ne morem storiti, odškrtnem lahko še pol škatlice cigaret, moj edini greh, vse ostale ukrepe sem že sprejela; pazim kaj jem, kaj oblečem, kozmetiko za telo sem zreducirala na olivno-kokosovo olje. Zadnjič sem preverjala v kozmetični bazi, kako je s kremami za obraz in roke. Od vseh, ki jih imam trenutno na zalogi, ni nobena brez karcinogenih snovi ali hormonskih motilcev, od mil ustreza le eno, in sicer najcenejše. Za suho kožo na obrazu so olja premalo vlažilna, nekaj drugega si bo treba omisliti, morda karitejevo maslo? Naravna kozmetika je goljufija brez primere, modni hit, s katerim prodajajo toksine za triplo ceno! O pralnem prašku in barvi za lase raje ne razmišljam, ker me začne boleti glava … Ekološki praški so sleparija kot naravna kozmetika, če ne zmorejo pobiti bakterij, so nekoristni …
Zelo rada živim, samomorilnost mi je tuja in brez borbe se ne bom vdala, če me doleti najhujše. Kljub vsemu ne morem vedeti, da me tisto, česar zaenkrat nisem izkusila, ne bo odvzelo volje do življenja. Kako lahko ljudje sodimo, kolikšna je bolečina v zadnjem stadiju raka ali kakšne primerljivo boleče bolezni, če tega nismo doživeli? Zatorej bi v izjemno hudih in brezupnih primerih morali verjeti trpečim in dopustiti evtanazijo kot milostno odrešitev.
Skušati razumeti zdravega samomorilca, ki želi svoje življenje končati zaradi veneče lepote ali kakšnega drugega absurdnega razloga, je nemogoče. Nekaj pa ta podatek vseeno pove, da vzroka za samomor ne moremo razložiti s pomočjo logike. Manjšino samomorov lahko s silo preprečimo, večine ne. Kdor hoče umreti, se bo pokončal z našim soglasjem ali brez njega.