Aleš Češnovar: Dim in kri

Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor (Frontier 130), 2018 (spremna beseda Tonja Jelen)

IMG_1639

“Lajf’s a bič”, zapiše Aleš Češnovar v eni svojih pesmi, ki jo najdemo tudi na hrbtni strani ovitka pričujoče knjige. Težko je oporekati: Aleš Češnovar je pričujočo zbirko sestavljal v zadnjem letu svojega življenja, vsaj večino njenega opusa, a kdor pozna njegovo delo, ve, da je bila temna ekspresionistična nota prisotna ves čas. Ustanovni član in izvirni basist Nietov se je poslovil tik po izidu knjige in tako ostajajo pričujoče pesmi njegov zadnji “statement”, nekakšna umetniška oporoka, ki je pretresljiva, a hkrati nujna, temna, a hkrati z minevanjem sprijaznjena; zdi se celo, da njegovo zboganje s koncem ves čas išče preostale drobce svetlobe v lastni usodi in v univerzalnem smislu. Pesmi o minevanju so vedno bile in vedno bodo, tovrstno spraševanje je osrednje ontološko spraševanje vsakega posameznika, najsi je pesnik ali ne, in na koncu se moramo vsi nekako sprijazniti s tem, da je ta dimenzija neizogibna. Pesniki imajo pri tem seveda benefit besede, ki že sama v sebi nosi ontološko funkcijo, in del spraševanj se da prenesti na to raven; zdi se včasih, da beseda prevzame večinski del ontološke dimenzije. Kar je seveda logično.

“Zarotitvenost” Češnovarjeve poezije, kar je morda osrednja rdeča nit knjige, obstaja na dveh ravneh – na osnovni gre seveda za determiniranost zarotitve, določeno z naslovi (Krama (Karma), Magija, Zaton, Škrat, Preobrazba, Tišina …), na drugi za razzarotitvenost teh zarotitev v sami leksiki pesmi. Češnovar ves čas ostaja prizemljen in v dialogu z vsakdanjostjo, tudi kar zadeva vernakular. Njegova “magija” je “lajf”: “perem umazano perilo / življenja. / sem gate, štumfi, srajce, majice. / visim na štriku sonca …” Lajf je dim in je tudi kri. Lajf je nasploh vse tisto, kar je pomembno, čeprav se je vedno treba čuditi (Evolucija) in tudi dvigovati obrvi (Plastic Jesus). Vmes najdemo vse, Češnovarjev svet (in lajf) ne poznata tematskih omejitev, vse je zanimivo, vredno upesnitve in vse “gre nasproti smrti”, čeprav se do konca oklepa bivanja “tu in zdaj”. Če še enkrat uporabimo Koviča: pri Češnovarju je dejansko “vsak korak večno nov”.

Češnovar je bistvo vse svoje (in univerzalne) ontologije strnil v prvih dveh verzih pesmi Mravljinci v dlaneh: “kdo in kako lahko prežveči življenje, / ne da bi centrifuga ožela še njega?” Pesem tako ostaja njegova osrednja debata z minljivostjo. Zdaj stopimo v dialog z njim/njo še bralci.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.