Nad Križevci je mrak, po Celju sneg,
stopinje, znane dlje od pamtiveka.
Na vrtu bor. Pomota: mlada smreka
in stare sanje; sanje, reče jek.

In torba, stara kakor ljudski rek,
Rudi Carrell na televiziji zvečer.
In v kotu kuhinje bog, volna in papir …
Nad Križevci je mrak, po Celju sneg …

Ko je prišla, sem kot otrok norel,
kar sem seveda bil, takrat nekoč, kdaj že (?) …
Ko je odhajala, sem mahal in verjel,

da bo spet kmalu … bo … in kaj, če ne …
Bil sem premajhen, da bi razumel.
Zdaj je odšla. In tudi sneg skopnel …