Piše: Marija Švajncer
MIŠA GAMS – KNJIŽNA PABERKOVANJA IN ODSTIRANJA
Miša Gams, magistrica antropologije, literarna kritičarka, pisateljica, pesnica in performerka, je pri Kulturnem centru Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, z letnico 2018 objavila knjigo Knjižna paberkovanja in odstiranja, Zbirka knjižnih recenzij (2012–2018). Avtor slike na naslovnici je Peter Dobaj, oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl.
Pisanja ocen literarnih del se avtorica loteva interdisciplinarno ter v svojih analizah in vrednotenju povezuje umetniške, filozofske in znanstvene koncepte. V knjigi ocenjuje romane, pesniške zbirke, natisnjena dramska besedila in zbornike. Nekateri zapisi so novi, kar nekaj pa jih je že izšlo v revijah Mentor in Dialogi ter naspletnih portalih Lud Literatura in Airbeletrina terportalu Kulturno medijskega centra Slovenija.
Avtoričino ukvarjanje z literarnimi besedili je zasnovano in utemeljeno z natančnimi merili. Dela, ki so predmet njene kritike in refleksije, vrednoti tako z vsebinskega kot oblikovnega vidika, pozornost namenja tudi odsevanju sodobnega časa, zanjo sta pomembni struktura in slogovna izpeljava. V književnih stvaritvah pripisuje pomen inovativnosti, izvirnosti, sporočanju življenjskih resnic, opisu podajanja, psihološko argumentiranim dejanjem in idejni zasnovi. Predvideva možnosti poistovetenja bralk in bralcev s sporočili v umetniških delih, prepoznava dokumentaristično–zgodovinski oris dogajanja in odkriva subjektivno izpoved protagonistk in protagonistov. Nekatere stvaritve so po njenem mnenju tako kakovostne, da bralca (in bralko) tako rekoč posesajo v vrtinec dogodkov, zlasti tisto pisanje, ki se izogiba črno-belemu prikazovanju. Kritičarka se zaustavi pri dokumentarnosti in objektivnosti na eni strani ter čustveni obarvanosti in slogovni odsekanosti zapisanega na drugi. Zamisli se tako nad slikanjem na realistični način kot tudi nad poetično naravnanim ustvarjanjem in izrisovanjem podobe notranje pokrajine. Zgodi se, da kak roman zaradi njegovega pričevanja o preteklosti in estetski prepričljivosti predlaga za obvezno čtivo v srednjih šolah, saj bi branje pripomoglo, da bi se mladi srečali z umetniško upodobitvijo prelomnih dogodkov in tako ne bi utonili v pozabo na primer spomini na vojno in nevarnost fašizma.
Mišo Gams očara umetniško učinkovito zarisovanje sosrednih krogov, dotaknejo se je mitološki spomini, občuduje avtorja, ki je sam arhitekt svoje geografske pokrajine, in tistega, iz katerega vejeta milina in duševni mir. V pripovedi enega od pisateljev prepoznava duševne rane in razpoke, o drugem hudomušno zapiše, da potrpežljivo plete koncentrične kroge in mu zato uspe »skvačkati« smiselno zgrajeno pajkovo mrežo. Tudi sicer ceni tiste ustvarjalce, ki zmorejo humor in ironijo. Premišljuje o možnostih identifikacije z avtorjem. Za vse umetnike velja, poudari, da ni pomembno, kaj izpovedo, temveč kako to storijo. Rada ima poetične prispodobe, všeč ji je dinamičen slog pripovedi. Nekaterim piscem naravnost priznava izvirnost in uresničitev tematsko razgibanega besedila. Roman, ki mu pripiše veliko vrednost, je zanjo linearen, konsistenten in dramaturško pretočen ter celota z rdečo nitjo. Navdušuje se tudi nad liričnim in fantazijskim opisovanjem in pri tem pomisli, da so iluzije sestavni in bistveni del osmišljanja naših ubogih življenj; ljudje smo bolj ali manj žrtve posploševanj, stereotipov in slepil, ki jih spletemo v lastnih glavah.
In kaj je tisto, o čemer ima Miša Gams pomisleke? Kritična je do prežvečenih citatov iz piščevih prejšnjih del in opisov realnega dogajanja, za katere ugotavlja, da avtorju ne ležijo najbolje. Dramo bi bilo mogoče vzljubiti ali zasovražiti že na začetku, humor v neki komediji vse preveč temelji na stereotipih, motita jo dramaturško nedodelanost in nejasnost, odkriva pomanjkljivosti dramaturške gradnje in neprepričljivost zgodbe ter priokus nezaključenosti romana. Kritizira pomanjkanje poguma, vztrajnosti in doslednosti, iracionalnost in nelogičnost pesniškega jezika, izgubo rdeče niti, celo »nezačinjeno enolončnico« in neposrečeno izpeljano filozofsko poetiko. Naravnost predstavi svoj kritiški kredo ali zgolj samorefleksijo, in sicer: »Morda kritiki včasih res dajemo tak vtis, kot da z visokega piedestala nonšalantno motrimo pisateljski svet pod sabo in ga v povedi ali dveh obsodimo bodisi na uspeh bodisi na neuspeh, a se v prvi vrsti posvečamo vedoželjnemu bralcu, ki svoja občutja ob branju želi prizemljiti v nek diskurz oz. teoretski koncept. S tega vidika se tudi mi znajdemo bosi in goli pred svojimi ‘kritiki’, tako pred nepodučenimi bralci kot pred uredniki.« (str. 136)
Avtorica omenja tudi koncepte in sintagme utemeljitelja psihoanalize Sigmunda Freuda, njegovega nadaljevalca in preoblikovalca Jacquesa Lacana, Rolanda Barthesa in Martina Heideggerja, pa tudi Heglove, Heraklitove in Sokratove besede (iz Platonovih dialogov) niso utonile v pozabo. Feminizem na avtorico po vsej verjetnosti ni imel vpliva, saj veš čas nagovarja samo osebe moškega spola – bralca in bralce.
Knjiga Knjižna paberkovanja in odstiranja je kakovostno branje, ki prinaša informacije o novih knjigah, spodbuja k branju in objektivno vrednoti sodobno slovensko knjižno produkcijo. Delo je zanimivo ter napisano v razgibanem in slikovitem slogu, sporočilo je razvejano in obogateno z vedno novimi in domiselnimi izrazi in spoznanji.
Avtorice, avtorji in zborniki, ki jih ocenjuje Miša Gams, so: Tomo Podstenšek, Patricija Peršolja, Zoran Šteinbauer, Urban Klančnik, Dušan Šaroter, Boštjan Narat, Nataša Sukič, Rok Vilčnik, Erika Vouk, Bina Štampe Žmavc, Borut Gombač, Zoran Kneževič, Barbara Jurša, Jan Šmarčan, Zbornik Razkriti obrazi svobode, Petra Kolmančič, Bojan Sedmak, Janja Rakuš, Tomislav Vrečar, Marjan Rajšp, Bojan Tomažič, Gregor Kosi, Simona Kopinšek, Ivo Svetina, Zbornik Sodobna slovenska dramatika, Josip Osti, Florjan Lipuš, Tonja Jelen, Zbornik: Vrane, čečkarije in konfeti, Robert Titan Felix, Jurij Hudolin, Marija Švajncer in Kristina Kočan.
Marija Švajncer