Piše: Matej Krajnc

Aleph, 2018

S poezijo Alenke Jovanovski sem se skozi leta srečeval na več nivojih – kot bralec, kot poslušalec in kot interpret, to slednje v zasedbi Brem, s katero smo za projekt Rokerji pojejo pesnike leta 2014 uglasbili njeno pesem Joan Jara, 11. 9. 1973.

Pričujoča zbirka sledi pesniški knjigi Hlače za Džija (LUD Literatura 2012), spremno besedo je napisal dr. Iztok Osojnik. Knjiga je že na prvi pogled posebno pesniško delo, podrobnejše branje pa razkrije, da gre za prav konceptualiziran “abc” pesniškega “polihistorstva”; pa ne govorim to zato, ker je avtorica tudi literarna znanstvenica, pač pa zato, ker je pesniški jezik v knjigi tako raznolik in speljan v tako raznolika pesniška poglavja, da zahteva “oba” bralca: prvič bralca, ki se ga poezija dotakne, kar je sicer predispozicija za branje vsake spodobne pesniške zbirke, in drugič: bralca, ki ima védenje, ki premore znanje, da to poezijo doživi tudi na različnih drugih ravneh, ne le na osnovni bralski (kognitivni, čustveni, kakorkoli že). Na potovanju po pesmih Alenke Jovanovski se nam zgodijo pravzaprav vse dobe našega obstajanja kot bolj ali manj civiliziranih bitij in zdi se, da večkrat manj kot bolj. Zgodi se nam 20. stoletje. In zgodi se nam 21., kajti čeravno potujemo po različnih časovnih, oblikovnih in pesniških oseh, ostajamo trdno na tleh sodobnosti, ki ni takšna, kot bi si jo želeli. Ne intimna in ne splošna. Med pesmimi se znajde tudi že omenjena Joan Jara, ki znano zgodbo prenaša iz te v ono dimenzijo “lastnega”, katere perspektiva je vedno znova vredna premisleka, njena angažirana nota pa (kar je tudi ena od značilnosti zbirke) ni protest sam po sebi, ampak tak, ki deluje izmed vrstic, ki ga moramo zaznati in spoznati. Alenka Jovanovski bralca ne ujčka, ampak ga skoz svojo notranje in zunanjeformalno pesniško veščino trese do poslednjega Časa zapiska … časa ZApiSka … na kakršenkoli način pesnica pač skoz celotno knjigo komponira in dekomponira svojo pesniško besedo, svoje pomenske plasti in svoje vsakdanjosti, ki jim vedno prilagodi govorico. Primeri, pravite? Dajte no! Zbirka, ki v sebi nosi pisano slikarsko paleto melodij, vendar kliče po osebni izkušnji. Da bi vam zdaj trosil naključne verze iz nje, bi se ne slišalo prav. Omislite si jo in ujemite tudi pesnico kje na kakšnem branju.

Glasbenik in pesnik Aleksander Cepuš je na vaje zasedbe Brem (takrat je poleg naju v njej deloval še glasbenik Aleš Uratnik (non finire mai, Epidemic Zone, Strelnikoff)) sredi leta 2014 prinesel osnovno melodijo in idejo za aranžma za pesem Joan Jara. Takrat smo uglasbljevali še Dolgo vroče poletje Matjaža Pikala. Takoj, ko smo Alenkino pesem slišali, smo vedeli, da mora imeti prominentne bobne, sekajočo ritem kitaro in bobneč bas, skratka, da se mora njena intima slišati udarno. Srce na naslovnici pričujoče zbirke je tudi videti udarno. Iz njega vodi kar nekaj odvodov, vej, žil, pesniških ravni … Srce torej, izpostavljeno kot ravnina, kot beremo v uvodni pesmi.