Piše: Marija Švajncer

Vlasta Črčinovič Krofič je v samozaložbi objavila knjigo Ne padi v dimnik (2018). Spremno besedo je napisala Marica Škorjanec, naslovno ilustracijo je narisala Vesna Žel.

Vlasta Črčinovič Krofič, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica in z nazivom doktorice ekonomskih znanosti s področja financ, je svoje delovno obdobje in kariero uresničevala v gospodarstvu, na vodilnih položaj v javni upravi in kot predavateljica v višješolskem izobraževanju, v času po upokojitvi pa se je razcvetela njena vsestranska ustvarjalnost, ki jo je prej zaredi službenih in družinskih obveznosti morala potisniti na stran. V zadnjih letih se ukvarja z organiziranjem ljubiteljske dejavnosti, vodenjem prireditev, slikanjem, petjem v zboru, igranjem na harmoniko ter pisanjem pesmi in proznih del. V mariborskem Dnevnem centru aktivnosti za starejše (Društvu TOTI DCA) poučuje francoščino ter s sproščeno in domiselno metodo, ki je prilagojena tudi starejšim, razveseljuje svoje učne skupine ter ustvarja prijetno in neformalno vzdušje. Njena nadarjenost je razvejana in raznovrstna ter večkrat ovrednotena z nagradami in priznanji. V svoji knjigi zapiše: »Moje srce se širi v vesolje. Pripravljena sem sprejemati, dajati in se veseliti.« (str. 7) Iz njenega pisanja vejejo lahkotnost, neobremenjenost in svoboda.

Knjiga Ne padi v dimnik je sestavljena iz pesmi kot napovedi vsebine, kratkih zgodb, dramskega prizora in utrinkov. Avtorica tke na videz drobne in subtilna pripovedi, vendar pa se le-te odlikujejo tudi z globino. O dogodkih, občutjih in srečavanjih piše s posebno tankočutnostjo, privzdignjenostjo ter vživljanjem v različne življenjske položaje in ljudi, tudi take, nekoliko čudaške in skrivnostne, kakršni so bili, kot pravi, člani njene družine, sorodniki, ki se jih spominja s toplino in ljubeznijo. Njene najboljše prijateljice so bile vedno knjige, saj se ji v njih ponujata vir in zakladnica modrosti.

Prvoosebna pripovedovalka piše iskreno in se tudi izpoveduje. Tu in tam je videti, kot da da se je z življenjem sprijaznila. Vrača se v otroštvo in mladost, išče davno pozabljene občutke sreče tistih časov, spominja se staršev, dogodkov in doživetij iz zgodnjih let, tudi petja v pevskem zboru, v katerem je bila po krivici telesno kaznovana in je drugega dne vse uredil njen blagi in zaščitniški oče. Kot odrasla oseba pozneje lastne in tuje spodrsljaje predeluje in jih spreminja v spoznanja.

Zgodi se, da v knjigo kot prvoosebnega pripovedovalca vpelje moškega; tudi ta je odkrit in po svoje zabaven. Vlasta Črčinovič Krofič zna pisati humoristično in šaljivo. Njen posmeh je blag, zgodbe začini z nakazovanjem nečesa vabljivega, konec včasih pusti odprt ter s tem dopušča različne možnosti razumevanja in željo po novem branju svojih stvaritev.

Kar nekaj odlomkov zveni kot poezija v prozi. Pisateljičin jezik je lep in zvočen, iz izbranih besed veje posebna dobronamernost. Tudi če piše o čudnih in nenavadnih ljudeh, na primer o moškem, ki ga zaradi varanja pretepe žena in ga nažene na dež, pri tem nikoli ne uporablja sočnih izrazov. Zgodbe popestri s presenetljivimi obrati. Tu in tam kaj zazveni, kot bi se dogajalo v pravljici, po drugi strani pa so se v pisateljici ohranile in zasidrale očetove stvarne besede: »Bodi to, kar si!« (str. 16) Vsakič si dopoveduje, da mora na poti vedno pogumno naprej vse do samega konca.

Pisateljica občuti tesno povezanost z naravo. V občutenem slogu pričara dogajanje v njej, slišati je ptičje petje, vse nekako diši, travniki, gozdovi in cvetje vabijo s svojo lepoto. Subtilno napisana knjiga je primerno darilo za tiste, ki se bodo objeli na valentinovo ali na gregorjevo prisluhnili, kako se ptički ženijo. Preveva jo spoznanje, da življenje morda res ni lepo samo po sebi in da se v njem nakopiči tudi veliko zapletov in ogrožajočih stvari, vseeno pa se je treba truditi, da iz njega iztisnemo in v njem izbrskamo čim več lepega in si pričaramo vse tisto, kar je prijetno in prijazno, se zazremo vase in se nasmehnemo ljudem okoli sebe. Pri tem se zavemo, kako dragoceni so naši zemeljski in vse prehitro izginjajoči dnevi, zato se veselimo, da smo živi ter dejavni prav v tem času in prostoru.

Na začetku krokijev, skic, črtic ali čisto kratkih zgodb, kot bi jih bilo mogoče imenovati, so pesmi, ki po eni strani omogočijo vstopanje v vsebino ali opise doživljanja, po drugi pa imajo svojo lastno govorico in tudi izpoved. Napisane so v modernem slogu, estetsko dognano in z izbranimi besedami.

Najprej se izpoveduje prvoosebna pripovedovalka, zatem se v knjigi pojavi še nova oseba, stara kar devetdeset let, govori tudi moški, na koncu pa imata marsikaj povedati še vrani. Realistična pripoved se spremeni v duhovito napisano utopijo, vse postane sanjsko in domišljijsko ubrano. Tudi ko ne gre več za neposredno slikanje, v pisanju prevladuje žlahtni humor. Družbena kritika in spotikanje ob aktualno politiko sta odeti v hudomušne opazke, smešenje in namigovanje; naše bivanje je namreč nenehno obloženo z zgledi, pravili, zapovedmi in prepovedni, toda umetnica si ne pusti vzeti optimizma in veselja do življenja.

Avtorica pozna življenjske modrosti in se zaveda, da je minevanje neizprosno, vse nas slej ko prej čaka enak konec, vendar se ji nikoli ne primeri, da bi izgubila upanje in se predala črni žalosti. Vztraja v vsakodnevnem dogajanju, se z nostalgijo spominja starih časov in lepih trenutkov, toda vsak nov dan jo po svoje osrečuje, ji prinese kaj presenetljivega, svežega in spodbudnega in jo navda z radoživostjo.

Knjiga Ne padi v dimnik Vlaste Črčinovič Krofič je tako vznemirljiva, inovativna in drugačna od drugih kratkih pripovedi, da jo preberemo na mah in potem nam je še dolgo toplo pri srcu.

Spremno besedo h knjigi je napisala literarna kritičarka, pesnica in pisateljica Marica Škorjanec. Po temeljiti analizi delo ovrednoti kot knjigo prijaznih pripovedi iz vsakodnevnega življenja, kakor nanj gleda pisateljica, in zapiše: »Pripoved poteka v čustveno obarvanem realističnem stilu, ki ga popestrijo posamezni humoristični poudarki.« (str. 95)