Borut Gombač, Govor ob odprtju Glazerjeve osebne knjižnice v UKM

Ko se kakšen poletni dan znajdem na Ribniškem Pohorju z usti polnimi brusnic ali borovnic in se kot po nenapisanem pravilu odpravim k jezercu za Jezerskim vrhom, se zmeraj ustavim ob leseni tabli, na kateri je natisnjena pesem Janka Glazerja Motiv s Pohorja. Čeprav  znam pesem že skoraj na pamet, se ji vsakič znova pustim hvaležno zapeljati. Gre za krajšo impresijo, ki jo kot mnoge Glazerjeve pesmi krasi prav posebna zvočnost, ritem in vonj po Pohorju – občudovanem, ne pa tudi idealiziranem.

Pesem se konča s preprostim, a zelo povednim verzom: »Dolgo stal bi tu in zbiral misli svoje bi v samoti.« Vse kar pesem pesnika Pohorja pripelje do zaključnega verza, je pravzaprav na nek način že zapisala narava sama. Znati tako tankočutno prisluhniti določeni pokrajini in spregovoriti z njenim jezikom je seveda mojstrstvo. Zaključek pesmi  na nek način skrivnostni svet pohorskih planj, borovcev, šote in temnookih jezerc povzdigne v prostor tihe sakralnosti in posvečenosti, v prostor, ki človeku omogoča, da se brez takšnih ali drugačnih zunanjih pritiskov v miru sooči s samim sabo, da uredi misli, zbegane od nepregledne množice vsakdanjih vizualnih, formalnih, pa tudi bolj ali manj plitkih pomenskih atrakcij in da v glavi najde nove poti, ki jih je v paniki vsakdana morda spregledal spodaj v dolini,  v tistem nevrotičnem vrvežu borbe za kruh, v večnem prerivanju, dokazovanju svojega prav in »drugega narobe«.

Seveda pa človeku te majhne, a še kako dobrodošle trenutke kontemplacije, ki mu ju ponujata poezija in določena pokrajina, ni treba iskati zgolj na največkrat odmaknjenih in – kolikor je to danes sploh še mogoče – samotnih krajih. Pesmi so natisnjene v knjigah. In knjige so doma tudi v  knjižnicah.

Je torej tudi knjižnica lahko prostor, ki ga literatura na svoj vsakokraten in raznovrsten način povzdiguje na raven tihe sakralnosti, posvečenosti, samopremisleka? Lahko. Čeprav se zdi, da gredo knjižničarski trendi velikokrat prav v nasprotno smer.  Kaj drugega bi sploh lahko bila največja prednost knjig pred drugimi mediji, če ne ravno to, da si zanje in zaradi njih vzameš čas, ne le za samopremislek, za tiha predajanja poetičnosti oziroma takšni ali drugačni literarni ekspresivnosti, domišljiji, humorju in drugim bralnim užitkom, ampak tudi za to, da s pomočjo zapisanega prepoznaš ogrodje, da preučiš okostje, ozadje, vzgibe, zgodovino in možne prihodnosti ne le družbe in posameznika, ampak tudi takšnega in drugačnega materialnega pojava ali pojma, ki  te hočeš nočeš spremlja v življenju. In ne nazadnje, da prepoznaš povezave tudi med na videz nepovezanimi stvarmi, da se naučiš komunicirati tudi z najbolj nedostopnimi sogovorniki. Toda, a ni vse to naloga tudi drugih umetniških zvrsti in kulture na sploh?

Res je. Toda treba je biti previden in predvsem širok, odprt. Umetnost, katera koli že, ni le nekaj nad, nekaj eterično leporečnega, nekaj transcendentno neoprijemljivega. Lahko je tudi neposreden in zelo učinkovit angažma, upor, ošiljena konica puščice, ki kaže na nepravilnosti v družbi. Na drugi strani pa mora zmeraj ohranjati tudi svoja nenamenska polja, polja svobode. Polja, ko lahko rečeš, ta pesem, ta slika ali ta skladba noče povedati ničesar bistvenega, ničesar nas noče naučiti, ampak samo je, je kot igra, kot čista sanjarija, kot dih. Pljuča reda namreč lahko ostanejo prožna, prilagodljiva in človeško topla,  le z občasnim vdihavanjem nereda.

Prav knjižnice s svojimi sistematično shranjevanim gradivom so simbolno stičišče enega in drugega. Ob vse bolj namenskem naročanju knjižničnega gradiva, ob vse bolj »daj dam« izmenjavi informacij med knjižničarji in uporabniki, ob brskanju po tekstu z ukazom find (najdi), se še vedno najdejo knjige, ki jim je zaradi svoje neulovljivosti ali interdisciplinarne širine skoraj nemogoče povsem natančno določiti mesto znotraj Univerzalnega decimalnega sistema. Čeprav so takšne knjige na eni strani nočna mora knjižničarjev, pa so hkrati še kako dobrodošle.  V sebi namreč nosijo klice nereda. Na srečo pa jih ne nosijo le knjige, ampak tudi njihovi bralci, tisti, ki tudi še dandanes fizično brskajo po policah. Bralci, ki ob sistemu, v katerega so tako ali drugače vključeni – pa naj bo to določen študijski program ali poklicno usposabljanje – ob naslovu iskane knjige skorajda naključno najdejo še kakšno, ki je zunaj njihovega vnaprej začrtanega načrta. In tudi to je tisti dobrodošli kanček nereda, ki red oziroma določen sistem dela bolj prožen, življenjski in ki pravzaprav sploh omogoča korak naprej.

V kaosu neštetih možnosti, so tudi tiste, ki tvorijo nove smeri, nove organizacije in organizme. Pri tem nikakor ne gre za slavljenje nereda. Za željo po vzpostavljanju anarhije. Iz zgodovine je znano, kaj lahko le ta povzroči. Pa ne le iz zgodovine, tudi iz današnjih  medmrežnih časov, ko se kultura družbenega linča, elektronskega kamenjanja, velikokrat primitivno in objestno vzpostavlja nad redom, nad pravom.

Da pa kaos ne rodi le novega kaosa, morajo biti vzpostavljeni določeni zunanji pogoji, ob materialnih in z njimi največkrat povezanimi finančnimi, so to tudi nematerialni, temelječi na vrednotah humanizma, kot so sprejemanje drugačnosti, odprtost do novega, zaupanje, strpnost.

Se razume: red varuje pred anarhijo. Toda tudi kanček anarhije varuje red pred okostenelostjo. Treba ga je znati prepoznati. Treba je najti mero in nekaj tistega, kar se razlije čez. V šoli sem se zmeraj največ naučil od učiteljev, ki so sicer veliko vedeli, a so bili rahlo konfuzni in so kljub veliki količini znanja še vedno dvomili v svoj prav, takšni učitelji so namreč omogočili skupno iskanje, ustvarjanje novega. Vehementnim, zmeraj le v svoj prav zagledanim šolnikom, ni pomagalo še tako enciklopedično znanje.

Seveda je nujna določena količina samozavesti, ki bi naj Slovencem pregovorno manjkala, a prava samozavest se kaže tudi v priznavanju svojih napak in predvsem v človeški širini.  Ko se mlad pesnik zasluženo uveljavi, ko dobi ime z veliko začetnico, se zmeraj bojim njegovih naslednjih zbirk. Bo ohranil tisti zdravi kanček dvoma? Ne bo zapadel v slepi diktat svoje lastne poetike?

Pa pri tem ne gre le za umetnost: bo nekdo, ki se pojavi na vodilnem delovnem mestu ali celo na kakšnem izmed vodilnih državniški položajev znal ohraniti svojo človečnost, dostojanstvo?  Ali bo svojo presežno moč znal izrabiti na način, ki bo pravičen do podrejenih, ki ne bo ponižujoč. Bo red, ki ga bo na svojem položaju na nek način primoran ustvariti dovolj prožen za vzpodbude od spodaj? Bo za doseganje svojih ciljev šel gluh in brezkompromisen čez trupla ali v ustvarjalnem sožitju oziroma konfrontaciji na kulturnem nivoju?

Res je, knjižnica je pač ena izmed ustanov tam doli v dolini. Ne le oaza kontemplacije za tesno zatesnjenimi okni, ampak tudi prostor orkanskega prepiha, transformator žive energije, zmeraj gibljiv organizem, vključen v bliskovita dogajanja, tako značilna za informacijsko dobo. Nenazadnje knjige, klasične ali elektronske zaživijo šele, ko dovolj na široko razprejo svoja platnice.

Toda – pozor – odprtost je zmeraj tudi ranljiva. Nikoli nisem maral ošabne trditve, da v umetnosti najboljše tako ali tako na koncu zmeraj najde pot. Seveda, ostane le to, kar preživi. In le to pač lahko vidimo. Kar je zaradi tega ali onega zunanjega razloga propadlo, nam za zmeraj ostane nevidno. Pa naj bodo zato krivi politični sistemi, verski fanatizem, tako ali drugače nenaklonjeno in nerazumevajoče okolje ali, kot se v zadnjem času žal zelo pogosto dogaja v naših krajih, ekonomski razlogi.

Pred dnevi sem po radiu slišal izjavo ene izmed najboljših slovenskih pesnic Anje Golob, da kljub vsem nagradam in dobrim kritikam skorajda ne nastopa po šolah in knjižnicah. Ko namreč pove, da za svoj nastop pričakuje honorar, se zadeva največkrat zaključi. In res je, kot je zaključila sama: »Veste, tudi jaz moram plačati elektriko, si kupiti kruh itd.«

Pa tudi to, kar v umetnosti preživi, je v določenih segmentih krhko. Koliko prvovrstnih umetniških del je bilo z lahkoto zlorabljenih s strani tega ali onega političnega sistema. Toda, da ne bo pomote, krhkost kot posledica odprtosti nikakor ni šibkost, prav nasprotno v občutljivo tankem živem tkivu dobrega umetniškega dela se tako ali drugače zmeraj skriva globina in brezkompromisnost jeklenega rezila. Toda, kot je rekla že ruska pesnica Marina Cvetajeva: »Branje je ustvarjalni proces.« Pa to ne velja le za branje. Pa to ne velja le za umetnost. Prebrati v sočloveku, ne tisto, kar smo v svoji glavi napisali že vnaprej, ampak to, kar je tudi v resnici napisano v njem, je tista dragocenost, ki jo v naših prostori tako zelo pogrešamo.

Prepričan sem, da bo prav Glazerjeva osebna knjižnica eden izmed tistih dragocenih knjižničnih prostorov, ki ne bo le simbolična jasa tam zgoraj, ne le prostor samopremisleka nekje daleč stran od vsakodnevnega informacijskega vrveža, ampak prostor, ki bo ta vrvež z blago zgodovinsko patino in živo pronicljivostjo, pa tudi s siceršnjo toplino in veličino pesnika in knjižničarja Janka Glazerja, tudi nadgrajevala, osmišljala, predvsem pa nas vzpodbujala k temeljitejšemu branju ne le knjig, ampak tudi samih sebe in s tem tudi sočloveka.

Borut Gombač

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.