Piše: Matej Krajnc

Universal, 2018

Amy Macdonald se je sprva pojavila na evropski glasbeni sceni; leta 2007 je izdala zanimiv in glasbeno svež prvenec z dvema velikima uspešnicama, Mr. Rock And Roll in This Is The Life. Nato ji je naslednje leto uspelo še v ZDA. Nato je medijski pomp okrog nje nekako potihnil, redno je izdajala plošče, res izrazitih velikih uspešnic ni bilo, a ostala je zvesta svojemu slogu folkovskega alter-popa s pridihom škotskega melosa. Ob izidu prvenca sem o njem precej navdušeno pisal za revijo Muska: na plošči ni bilo slabega komada, pozneje pa je bilo zanimivo spremljati tudi, s kakšnim spoštovanjem se je lotila predelav pesmi nekaterih vzornikov, zlasti Springsteena, z izvedbama njegovih uspešnic Dancing In The Dark in Born To Run. 

Pričujoča antologija, zbirka najuspešnejših pesmi iz desetletnega obdobja, premore tudi dve novi pesmi, naslovno Woman Of The World in Come Home. Amy je starejša, zrelejša, tega se zaveda, finančne sadove svojega dela deli z družino in prijatelji, ostala je skratka precej prizemljena in uspelo se ji je izogniti vrtincem poblaznele medijske prepoznavnosti in posledicam, ki jih ta prinese. Moje misli se vedno znova vračajo k prvencu, ki ga po konsistentni kakovosti pesmi in moči specifičnega avtorskega izraza pravzaprav ni nikoli zares presegla, kar se rado zgodi in je tudi neke vrste kompliment; izvajalec_ka se namreč pred nami pojavi povsem izdelan_a in prepričan_a vase – tako je bilo denimo tudi s prvenci Johna Prina, Krisa Kristoffersona, Lorette Lynn in še koga. Privoščimo si torej popotovanje po desetletju dela, prisluhnimo novi pesmi in dvema izvedbama v živo. “Nisem samo nekogaršnje dekle, / svetovljanska ženska sem,” poje v naslovni pesmi. Pomembna ugotovitev ustvarjalke, ki je uspehu in glasbeni prepoznavnosti navkljub, kar je redko, zadovoljna s svojim življenjem.