Piše: Matej Krajnc
Warner Bros., 2018
Morda spremljate dogodke ob vnovični združitvi benda Fleetwood Mac na odrih – ob petdesetletnici zasedbe so se odpravili na novo turnejo brez Lindseyja Buckinghama, ki je bil (spet) nekaj užaljen, zato so mu odkrito povedali, da z njim raje ne bi več nastopali in so poklicali Mikea Campbella iz Heartbreakersov in Neila Finna. Zagrizeni feni (te različice) benda so bili ogorčeni, tisti pa, ki Lindseyja in njegove do nezavesti pocukrane muzike (čeprav je, to velja dodati, dober kitarist) in ega do Grossglocknerja in čez nismo nikoli dobro prenašali, smo si oddahnili. Končno ne bo čudnih epizod, napetosti na odru, Mike in Neil sta v redu tipa in odlična glasbenika, Stevie Nicks pa se bo po smrti Toma Pettyja v Mikeovi družbi tudi počutila bolj domače. Nastopi so, če gre soditi po videoposnetkih na YouTubu, res dobri, ne umanjka niti hommage Pettyju, bend pa je tudi precej bolj sproščen kot ponavadi. Win-win situation, bi rekli onkraj luže.
Ob petdesetletnici se spodobi izdati tudi nekakšno retrospektivo, kajne, ki pokriva vsa obdobja zasedbe. Pravzaprav so tri glavna, no ja, zdaj četrto s Campbellom in Finnom, ki pa še ni zabeleženo v studiu. Tako je tudi antologija razdeljena na tri plošče, vsaka pokriva svoje obdobje, in moje najljubše je še vedno prvo, tisto bluesovsko, z Greenom in Spencerjem. Priznam, da bi mi brez Buckinghama in njegovih pesmi bilo pri srcu tudi tretje, zlasti zaradi avtorskih pesmi Stevie Nicks, ki je pravzaprav edina svetla točka tega, sicer komercialno najuspešnejšega obdobja zasedbe z milijonskimi albumi in silno bazo pristašev. Landslide je naposled komad, ki je upravičeno dobil svoje mesto tako v zgodovini rocka kot countryja in americane nasploh. V zbirki je sicer tudi Oh Diane, ki vsaj zame nima niti približno podobnega statusa, a pustimo to, v banki menijo drugače. Pričujoča trojna kompilacija bo dobrodošla za vse tiste, ki bi radi slišali več, ne bi pa kupovali vseh rednih albumov. Kupite jo lahko tudi na petornem vinilu ali pa v skrčeni obliki na eni zgoščenki, kakor želite. Tokrat neobjavljenega gradiva ni (kot se je to zgodilo leta 1992 ob 25-letnici), je pa dodanega precej fotogradiva in spremna beseda. Zbirka se konča z Buckinghamovo pesmijo Sad Angel, ki ste jo slišali na EP-ju Extended Play leta 2013 in na takratni svetovni turneji. Lindsey je trenutno menda precej hudo bolan; želimo mu zdravje in čimprejšnje okrevanje, tudi v zgodovino je zapisan, bendu pa, se zdi glede na slišano, gre z novima članoma nekako bolj složno. Naslednjih petdeset let zna biti še zelo zanimivih.