Lidija Brezavšček – Barjanski sonet

Brez pojmov, brez verzov, zla tujost tišine
sedi v vlažnem mraku, preslika iz sebe
barjansko prostranstvo; vse šume zagrebe
pod sluz in šotovje. Trenutek ne mine.

Nekoč je bila, a je, pesem, zastala,
ker slutnja pregrízla je mehke glasilke,
moč želje pogoltnila svinca opilke-
zato melodijo je v glúhost odgnala.

Zdaj beli Nič pluje v drevaku strohnjenem,
tercin ni zaključnih, jih voda odnaša;
poslednji zlog nem tli na zublju ognjenem,

ki kakor poslednji sel misel prinaša,
da zadnje dejanje je – prvo obenem.
Je pesem tišina, ki večnost spodnaša.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.