Pride noč, ko se ti v lase zaplete štrigla.
 Iz runaste kletke si počasi utre pot 
 do sluhovoda in pogrezneš se 
 v gomazeči sen.
  
 Vidiš, kako se kopno
 namaka v srebrnem mleku,
 ki ga zajemajo možje 
 z velikimi žlicami, 
 vidiš njihova vesoljna pleča,
 ki poganjajo čas v nasprotni smeri
 urinega kazalca,
 vidiš, kako brzijo naprej 
 in puščajo za seboj
 vlečko valov – toda, joj, sonce
 je nastavilo rdečo mrežo in v daljavi
 doni lunino kopito! –, on pa razmišlja
 o vrnitvi domov (kdor hodi po vodi, 
 ne zna plavati), o sinu in nevesti (še malo,
 pa ga bodo lesena usta izpljunila), o svojem
 prvem spominu (»vode se boj, pobič moj«),
 razširi roke in na nevidnem križu prečka mejo.