Sara Špelec: Prehod

 Pride noč, ko se ti v lase zaplete štrigla.
Iz runaste kletke si počasi utre pot
do sluhovoda in pogrezneš se
v gomazeči sen.
 
Vidiš, kako se kopno
namaka v srebrnem mleku,
ki ga zajemajo možje
z velikimi žlicami,
vidiš njihova vesoljna pleča,
ki poganjajo čas v nasprotni smeri
urinega kazalca,
vidiš, kako brzijo naprej
in puščajo za seboj
vlečko valov – toda, joj, sonce
je nastavilo rdečo mrežo in v daljavi
doni lunino kopito! –, on pa razmišlja
o vrnitvi domov (kdor hodi po vodi,
ne zna plavati), o sinu in nevesti (še malo,
pa ga bodo lesena usta izpljunila), o svojem
prvem spominu (»vode se boj, pobič moj«),
razširi roke in na nevidnem križu prečka mejo.

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.