Piše: Dušan Hedl

Poslovil se Miroslav Slana Miros s katerim sva v zadnjih letih previharila marsikatero avanturo. Legendarni Mariborčan, umetnik, ki je leta že 1971(!?) prirejal performanse kot družbeno medijsko provokacijo in sodobno umetniški nastop. Novinar, ki je imel v predalu marsikateri neobjavljeni intervju, tudi z npr. z Jovanko Broz. Pesnik, ki mu je metrika in rima tekla sama od sebe, tako da je glasbenikom pisal besedila kar med snemanjem. Legenda pravi, da sta se z Jožetom Krežetom peljala v studio radia Maribor snemat novi hit. Kreže je bil živčen, ker še ni imel besedila, ki mu ga je Miros obljubil. Na avtobusu je Krežetu, ki je bil slep, besedilo na izrecno željo zrecitiral, oz. si ga izmišljal sproti, potem pa ga med snemanjem napisal. Miros je bil impulziven, nikoli nisem zares vedel kdaj se heca in kdaj resno misli in ni bilo druge, kot da tudi sam prevzamem njegov način, tako sva se „lovila“ skozi besede in naglaševanja in urejala knjige, ki jih je objavljal po tekočem traku. Pravkar sva načrtovala novo knjigo neobjavljenih intervjujev. V nenehnem vrvežu in tekmi z birokracijo sem zamudil zadnji sestanek s pomembnim piscem sodobnega slovenskega obdobja.

Miroslav Slana – Miros, dramatik, esejist, pesnik, pisatelj, publicist in kritik, se je rodil 4. julija 1949 v Sovjaku pri Radgoni, današnja občina Sveti Jurij ob Ščavnici. Osnovno šolo je obiskoval v Svetem Juriju ob Ščavnici, gimnazijo v Mariboru, nato je študiral primerjalno književnost v Ljubljani in Zagrebu. Živi in ustvarja kot svobodni publicist in književnik v Mariboru.

Pozornost je pritegnil z aforizmi, s satiro in humoreskami (pod pravim imenom in psevdonimi). Zaradi aforizmov je bil na mariborskem sodišču inscenirano obsojen v imenu države SFRJ in KP. Prav tako je bil njegov roman Proletarec v času Jugoslavije 4 leta zaprt v »bunkerju« s podtaknjeno navedbo znanih nevoščljivcev, da je idejno škodljiv. Izšel je cenzuriran z odstranitvijo domala vseh aforističnih odstavkov šele štiri leta po natisu (1981).

Odmevali so Mirosovi polemični eseji, npr. esej o umu in mišicah, ki je izhajal v Teleksu, reviji 2000 in je preveden v francoski literarni reviji.

Raziskoval je mejne znanosti, žensko in moško homoseksualnost, prostitucijo, asimilacijske procese ob slovenski meji, delovanje revolucionarjev od oktobrske revolucije do danes, narodopisje, neurejene meje Slovenije, šaljiva vaška znamenja, otroško folkloro, grafite skozi čas itn. Uveljavil se je z intervjuji in literarnimi portreti narodnih herojev, igralcev, literatov, znanstvenikov in cerkvenih dostojanstvenikov. S publicističnimi in literarnimi zapisi, kritikami in komentarji, reportažami je nastopal v domačih in tujih revijah, časopisih in samostojnih izdajah. Kot kolumnist je kritično-satirično spremljal RTV programe pod svojim imenom in psevdonimi. Že domala štiri desetletja piše za Nedeljskega. Za Književne liste Dela pa pripravlja kritike knjižnih novosti.

V sedemdesetih letih minulega stoletja je doma in na tujem pripravljal takrat še neznane performanse in multimedijske nastope, npr. Festival eksperimentalne supermotorične poezije na drevesih v ljubljanskem parku Tivoli z Nikom Goršičem, Performans za odtajanje slovenske zavesti do vratu v zemlji z množično udeležbo na športnem stadionu v Mariboru, Multimedijski nastop z magnetofonoma, mavcem in poezijo v izložbi Ars Maribor. Prof. dr. Barbara Orel je Mirosovim performansom in multimedijskim nastopom posvetila vidno mestu v knjigi Dinamika sprememb, K zgodovini performansa na Slovenskem: eksperimentalne gledališke prakse v obdobju 1966–1986, Ljubljana 2010. Ista avtorica v Dialogih, reviji za kulturo in družbo, letnik 50, 1–2 2014, v eseju Performans in scenska umetnost, obravnava tudi Slanove performanse, prve na Slovenskem, ki so sprožili burne odmeve in celo politične zaplete. Danes performanse uvrščajo na odre in razstavišča, tudi na Festivalu Borštnikovo srečanje in so legalni legitimni del sodobne kulturne ustvarjalnosti.

Vrsto let je preučeval narečja; tudi po prleških vaseh. Zato so njegove pesmi doslej najavtentičneje zapisna prleščina. Z njo obuja v pozabo toneče prleške običaje, poklice, opravila, praznovanja, ljubezen, značilne vzgibe barvite prleške narave ter oživlja pozabljene narečne besede. Izpoveduje starožitno, pa tudi sodobno prleško bistvo krajev in ljudi ter tako zarisuje sledi Prlekov skozi zgodovino v današnji čas.

Domala vse objavljene prleške narečne pesmi so bile napisane za festival slovenske narečne popevke Vesela jesen. Nastale so v zadnjih petindvajsetih letih, njih besedila so bila velikokrat nagrajena, leta 1995 z zlatim mikrofonom.

Interpretacije posameznih pesmi so posnete na ploščah, kasetah, zgoščenkah, ali so bile izvajane na radiu in televiziji. S tega vidika lahko prav gotovo ob pesniških, glasbenih, etnoloških, jezikovnih itd. prvinah ugotavljamo v tem delu tudi tiste elemente, ki celoto ovrednotijo kot prvovrstno arhivsko gradivo, ki ga je potrebno že danes sistematično ohraniti za prihodnost.

Miros je znan pisec popevkarskih besedil, tudi v gorenjskem, belokranjskem, prleškem, prekmurskem, primorskem, slovensko goriškem, savinjskem in osrednje štajerskem narečju in žargonu, dasiravno pisanje popevk nikoli ni bila njegova ambicija. Že v pesniški zbirki Babičina skrinja, je z nekaterimi prleškimi narečnimi fragmenti pokazal raziskujoč odnos do narečja v slovenski sodobni poeziji in do narečne folklore.

Odlomki njegove vezane, nevezane, esejistične in kritiške besede so bili v prevodih objavljeni v Avstriji, Nemčiji, Franciji, ZDA, Argentini in v jugoslovanskih republikah.

Njegova dela: Dedova piščal (1971), Iz ljubezni do nekaterih reči (1971), Na zelenem oslu (1973), Babičina skrinja (1974), Podlasica in drugi jaz (1974), Raztelešenje (1977), Kurirčkov kruhek (1981), Proletarec (1981), Podobice iz zemlje (1986), Igrajmo se gledališče (1987), Baubauci (1988), Oživitev dr. Antona Korošca (1991), Kraljevina packarija (1993), Pisana duša Lenta (1994), Prleške pesmi (1997), Besedne vragolije, Pilova knjižica (1998), Slovenski sij svetosti (2001), Kockanje z Zemljo, futurološki roman o Mariboru in kozmodromu Združena Slovenika pod Pohorjem (izhajal je v Večerovem podlistku 2002–2003), Sesam mozeg zemlje (2005), Bisernica (2006), Štorkljina kri (2008), Boljševik Starogorski: epopeja Prleka, ki je skušal spreminjati svet (2013), Mine arbitraže (2015), Narečne popevke (2016).