Piše: Marija Švajncer

Bojan Sedmak, slovenski pesnik, pisatelj, esejist, kantavtor in literarni teoretik, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Knjižni zbirki Frontier, Proza objavil svojo novo knjigo s pomenljivim naslovom Mrgolenje imen (2026). Oblikovanje in prelom je izvedel Romeo Štrakl, avtor slike na naslovnici je akademski slikar Bogdan Čobal.

Novo Sedmakovo literarno stvaritev bi bilo mogoče imeti za hibridno delo v postmodernistični maniri. Hibridnost se kaže v razvejanosti tematike – od knjižnih posvetil, prikazovanja eksistencialnega položaja, spominov na srečanja z znanimi in manj znanimi osebnostmi, literarnih ocen, dnevniških zapisov in boanov (beseda boan je izpeljana iz njegovega imena in pomeni miselne prebliske, ki so jih navdihnili zenovski koani, dvoumna in težka vprašanja kot sredstvo, ki omogoča učencu aktivno srečanje z določenimi problemi). Avtor se razgleduje po svetu ustvarjalnosti in kot velik poznavalec literature, filozofije, glasbe, slikarstva, sedme umetnosti in kulturnih dobrin v najširšem pomenu besede razkriva bogastvo in pisanost svojega bivanja ter radoživost posebne vrste. Občudovanja vredno je, koliko ljudi pozna. Sklenil je veliko iskrenih in pristnih prijateljstev in zdaj se mu zdi vredno, da ljudem, ki so vstopili v njegovo življenje, poklanja svoj čas in dobrohotnost. Ko omeni, kako je nekemu bošnjaškemu umetniku denarno pomagal, da je lahko preživel kak dan več v Mariboru, nehote razkrije tudi to, da je dober, dobronameren in plemenit človek, humanist v najboljšem pomenu te besede. V času, ko so začele kraljevati druge »vrednote«, od laži, sprenevedanja, pokvarjenosti pa vse do pritlehnosti in samozvanosti, je to vsekakor vredno omembe. Da pa se bo v poteku življenja tistih, ki smo prehodili že več kot polovico vrženosti v svet, kot bi rekel Sartre, karkoli obrnilo na bolje, je težko upati. Morda se bodo spametovale nove generacije, čeprav sta predvidevanje in napovedovanje česa drugačnega in boljšega zaradi zmagovitega pohoda vsakršnega zla kar precej utopični in tudi nekoliko naivni.

Sedmak je odličen opisovalec. Vsi ti ljudje, ki se sprehajajo po njegovi knjigi, so nadvse živi in pristni. Avtor zapiše, da smo zares tako ali drugače vpeljani v oblastne sisteme od rojstva do smrti, vpisani v kraje in čase, spole, države in narode, vpoklicani v poklice, statuse, družinske, državne, pravne in potrošniške kot samostalniki, med katerimi se glavni pišejo z velikimi začetnicami, toda sam bi se jim rad odrekel, zato poudari, da smo poleg nosilcev imen to, kar počnemo, torej glagoli, vsakršni in v bistvu pretežno gibljivi. V spomin prikliče tiste, ki so že odšli in so v njem zapustili sledove. Pravi, da vibrirajo z žebranjem iz onstranstva.

Kdaj pa kdaj načrtno ohranja žlahtno starinskost ter ob prižgani sveči obrača plošče na gramofonu in posluša stare kasete. Pomisli na to, kako so moderne in vseprisotne napravice iz ljudi napravile služnike tehnofevdalizma. Verjame, da je človeško sporazumevanje obrazov z obrazi brez vmesnikov bistveno za družbeno sožitje in preživetje. Človek ima barvo oči, zven glasu in smeha, »… predvsem pa bolj ali manj smiselno uporabljen jezik za sporočanje soljudem«. Kritično ugotavlja, da so ideologije, ki propagirajo prednostni položaj tekmovalnosti pred empatijo, svobodo in enakostjo, utrudljivo egocentrične in uničujoče. Na vrsto bi morali priti drugačni sistemi skupnosti, kot je današnji kapitalizem, bolj mirno vznikli iz ozaveščene naperjenosti v dani prostor in čas. Neoliberalizmu in političnim skrajnostim bi se bilo treba upirati v skladu s pravo besedo in človekoljubno mislijo.

Sedmak je velik poznavalec filozofije in različne literarne pojave umešča tudi med filozofske smeri, na primer fenomenologijo, eksistencializem in strukturalizem. Večkrat uporablja parafraze ali natančno navaja avtorstvo pomembnih spoznanj. V svojih knjižnih ocenah proučuje žanre, kompozicijo, sporočilnost, pripovedovalsko spretnost in slog. Pomen pripisuje jezikovnemu bogastvu, izvirnosti in inovativnosti, pri tem tudi iskrenost ni brez pomena, ter se zamisli nad glavno temo ali sporočilom. Omeni vsevednega pripovedovalca (pripovedovalko) ali pisanje v tretji osebi ednine ter odkriva osrednji narativni tok in razpoznavne dominante. Proučuje literarne like in njihovo vlogo v pripovedi in med drugim ugotavlja, da je politika stalnica nacionalne literature; v literarnih delih se lahko zrcalijo družbene deviacije. Pomembna razsodnica v zadevah resničnega in estetskega je tudi etika. Omeni še to, da je dandanes manj prebranega kakor napisanega.

Kot kantavtor se zaveda, da gre za več krovnih pojmov in razlikovalnih lastnosti, sam je hkrati pisec in pevec lastnega besedila. »Še najbližji je zaljubljencu, ki v zvezdni noči pod oknom izbranke svoje zapete besede v lastni melodiji podpira s kakšnim brenkalom, ki je največkrat na kantavtorje navezano glasbilo, čeprav so uporabna vsa, vključno s tistimi, v katera se lahko izmenično diha.« Kantavtor prenaša bistvo upesnjene glasbe – močne besede. Bojan Sedmak velja za uveljavljenega in znanega ustvarjalca na področju slovenskega kantavtorstva.

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja se je kot srednješolski profesor zaposlil na Prvi gimnaziji Maribor in se, kot pravi, odrešil znamenitih bojev svobodnih umetnikov za vsakdanji kruh. Prizadeval si je za kakovostno izvajanje izobraževanja, ohranjanja materinščine, raziskovalnega dela, poučnih ekskurzij in šolskih prireditev. Njegove dijakinje so na tekmovanjih dobivale nagrade. Dijaki in dijakinje so v njem našli zaveznika in razumevajočega pedagoga. Ohranili so ga v lepem spominu. Ni mu bilo vseeno, da mu niso mogli ustreči, ko jih je ob nekem dogodku spodbudil, naj si oblečejo majice s slovenskimi in ne angleškimi napisi, saj takšnih majic kratko malo niso imeli. Tudi petje v angleščini jim je bilo pogosto veliko bolj ljubo kot v maternem jeziku.

V Dnevnikih razgrne svoje nadvse razgibano življenje, polno različnih srečanj in doživetij, sožitja in predane ljubezni z življenjsko sopotnico, igralko in pevko Alenko Cilenšek, skrb za ostarelega očeta ter druženje s prijatelji in znanci obeh spolov. Do žensk je zelo spoštljiv, lahko bi ga imeli za svojevrstnega feminista. Ko so ga povabili, naj recitira svoje pesmi, je pozornost namenil mariborskim pesnicam. Pomisli, da bi bil svet najbrž drugačen, če bi vajeti v svoje roke vzele ženske. Avtorju in njegovi partnerici, ljubljeni in srčnici, kot ji pravi, je življenje kar dostikrat radodarno postreglo s srečo. Preživela sta veliko lepih in razgibanih let.

Kar se ustvarjalnosti tiče, pa priznava: »Vedno sem se imel bolj za opazovalca in popisovalca, kronista dogajanja v starodavnem pomenu, ne pobudnika, povzročitelja, dejavnega akterja dogodkov. A kot takega nikakor ne hagiografa v smislu slikarja, ki ovekoveča vladarje, ampak predvsem iskalca in raziskovalca možnosti, ali je mogoče bivati tudi drugače, ne prvenstveno obseden od razploda, lastnine in oblasti.« Pripomni, da je prav, če smo preskrbljeni in da se imamo radi, kolikor je to najbolj mogoče. Čeprav knjiga obsega kar 275 strani, jo je zaradi zanimivega, duhovitega in iskrivega avtorjevega pisanja mogoče prebrati na dušek in pri tem bralsko uživati.

Pesnik, kantavtor in publicist Matej Krajnc v spremni besedi za Sedmakovo knjigo Slej ko prej za vselej (Založba knjig, Kulturni center Maribor, 2022), zdaj dodani na koncu Mrgolenja imen, pisca doživlja kot pesnika, pisatelja, esejista, radijca, moderatorja, profesorja ter vestnega in sistematičnega bralca in kantavtorja. Sedmakovo pričevanje bo po njegovem mnenju dragoceno zlasti za prihodnje generacije, saj se bo z njim dalo zapolnjevati regionalne in splošne vrzeli kulturne zgodovine. Urednik Dušan Hedl je izdal antologijo Z nosilca na nosilca in dokumentiral plošček tega, kar Bojan Sedmak ustvarja v zapeti besedi.