Piše: Melanija M. K. Lamerov

  »S«

Kot bi zbežal od nečesa, sem se za ovinkom ustavil, se naslonil na steno stavbe, zadihal. Nisem mogel dojeti, kaj mi je ta moški delal. Vse, kar sem mislil, da sem si domišljal, vse kar sem prebolel, predelal, se je vrnilo v trenutku, ko sem ga zagledal, ko sem zagledal te oči. Nič ni odšlo, nič ni bilo mimo, le počivalo je v meni, čakalo nanj. Vsi občutki in strah pred pravimi čustvi, vse kar nisem občutil nikoli z nikomer. Njegova samozavest, njegova pojava, njegovo prepričanje vase in v svoje občutke. To, kako je prebral vsako mojo misel, moj dvom, moj strah. Tako me je vleklo k njemu, da sem gorel v sebi. Hkrati pa sem se bal kot še nikoli doslej. Včasih sem sanjal o njem, sedaj, ko je bil tu, sem bil pokoren kot kuža. Če bi ga srečal v prestolnici, bi bilo drugače, verjetno bi bil njegov, brez pomislekov. Doma pa sta me situacija z očetom in vsi spomini posrkali v brezno sranja in pretiranega razmišljanja. Upiral sem se z vso močjo in vedel sem, da je le on lahko tisti, ki bi to premagal, splezal čez zid in mi omogočil živeti, res živeti, če bi jaz le lahko popustil.

Cele dneve sem razmišljal o njem. Zadrževal sem se bolj za sebe, saj so me doma že tako spraševali, kaj je z mano, da sem tako odsoten. Izgovor je bila specializacija in vso novo znanje. Le oče me je razumel, mamo je pomiril in ji govoril, kako naporno je. Mene je potrepljal po ramenu, »na koncu boš videl, da je bilo res naporno, a vredno, vsi smo šli skozi to,« mi je rekel in dejansko je kar zadel, a ne za specializacijo, ki je bila trenutno moj najmanjši problem.

Vsak večer sem imel, preden sem zaspal, polno glavo njegovih slik, njegovega premikanja,  njegovega nasmeha, mamljivih ustnic, poželjivega pogleda. Cel video se mi je predvajal v glavi, nisem ga znal ustaviti, vse dokler nisem zaspal.

Imel sem operacijo z Dionom. Nekateri bi se skušali pripraviti, obnoviti znanje, bili bi nervozni, mene pa je ravno to najmanj skrbelo. Pravzaprav me je bilo tega časa, preživetega z njim, najmanj strah. Vedel sem, da bo strokoven, da lahko od njega dobim največ izkušenj, da mi zaupa in da je v meni prepoznal to navdušenje in žilico, ki jo imam do stroke. Operacija je trajala dobro uro, vse je potekalo normalno, pri lamelarni keratoplastiki sem sodeloval prvič. Dion mi je razkazoval stvari, spet sem govoril vse njegove postopke, opozarjal me je na pomembnosti in mi zaupal kakšno posebnost. Delati z njim je bilo drugače, tako domače. Čeprav je bilo moje izmene že konec, sem se pridružil Dionu na kavi v njegovi pisarni. Skupaj sva pregledala še neko dokumentacijo in moje zapiske o delni presaditvi roženice. Dal mi je tudi potrebne informacije o pacientu in ostalih zdravstvenih podatkih. Sedel je na svoji delovni mizi, jaz pa na stolu pred mizo. Kot bi bil na zagovoru, je bral moje zapiske, njegov obraz je zakrival zvezek, njegovo telo se je v odpeti beli halji bohotilo pred mano. Pogled mi je neslo na vse nedovoljene dele njegovega telesa. Vem, da me je dihanje izdalo. Pogledal me je izza zvezka, me pohvalil in mi ga vrnil. Istočasno sva se na hitro vstala. Bil je malenkost višji od mene. Kar naenkrat sva bila z obrazom nevarno skupaj. Na ustnicah sem čutil njegov dih. Njegove oči so gledale naravnost v mojo dušo. Pogoltnil sem debel cmok, ko sem videl, kako opazuje moje ustnice, kako malo manjka, da me poljubi. A nisem mogel popustiti. Bleknil sem »iti moram«, se malo odmaknil, ga ponovno pogledal, na hitro pobral svoje svari in odvihral v garderobo.