Piše: Matej Krajnc

Golden Gate Quartet so že v tridesetih letih prejšnjega stoletja komercialno ustoličili zvok  t. i. “barbershop quarteta” in (čeravno je poleg njih delovalo še nekaj podobnih zasedb) tovrstno podajanje spiritualov ponesli v zgodovino. Posvojili so jih mnogi izvajalci countryjevske glasbe in rokenrola, med drugimi Elvis Presley, ki je leta 1960 posnel svoj prvi album z nabožno glasbo in nanj med drugim uvrstil dve pesmi, tesno povezani z GGQ in njihovimi aranžmajskimi značilnostmi, Joshua Fit The Battle Of Jericho in Swing Down Sweet Chariot; k slednji se je znova vrnil leta 1969. Za zgodovino gospelovske glasbe vobče so bržčas ključni zgodnji posnetki kvarteta iz tridesetih in štiridesetih let, dočim pa je za evropsko gospelovsko izročilo bržčas najpomembnejši njihov “evropski” repertoar, zlasti med letoma 1955 in 1969, ko so bolj ali manj delovali v zasedbi Orlandus Wilson (bas), Caleb Ginyard (1. tenor), Clyde Riddick (bariton) in Clyde Wright (2. tenor). Zaradi upada priljubljenosti nabožne glasbe njihovega tipa so sredi petdesetih začeli izdatno nastopati in snemati v Evropi, Francija pa je takrat postala tudi njihov siceršnji sedež in dom. To obdobje je zabeleženo na pričujoči trojni kompilaciji, kjer srečate vse njihove najbolj priljubljene izvedbe; na malih ploščah, EPjih in albumih so izhajale tudi pri nas v Jugoslaviji, kjer je kvartet v šestdesetih tudi nastopil (Ljubljana), njihov nastop pa je požegnal sam maršal. To je med drugim tudi zanimiv podatek za vse, ki dandanes tako radi govorijo o “železnih zavesah” in “totalitarizmu”. Po vzoru GGQ je po njihovem ljubljanskem nastopu v Šentjurju nastal New Swing Quartet (1968), ki tako kot GGQ deluje še dandanes in je pisal pomemben del zgodovine spiritualov in vokalnega jazza v tem delu Evrope, sploh pa je bil edina taka zasedba v jugoslovanskem prostoru, četudi so se z afroameriško duhovno glasbo spogledovali tudi drugi, denimo kvartet Predraga Ivanovića in Slovenski oktet. Pozneje sta po vzoru GGQ in NSQ v Sloveniji nekaj časa delovala kvartet Capris in Big Ben Hit Quartet, v Celju pa tudi manj znani Neu Rees Cwartet. Zanimivo je tudi, da je New Swing Quartet v nasprotju z GGQ v več kot petdesetih letih delovanja “utrpel” zgolj dve kadrovski spremembi: leta 1970 je tenorja Gregorja Bezenška zamenjal Oto Pestner, leta 1988 pa baritonista Rada Razdevška Tomaž Kozlevčar.

Šestdeset pesmi, ki jih srečamo na pričujoči kompilaciji, zajemajo “prvo srednje” obdobje kvarteta, ki je najbolj zasidrano v kolektivni zavesti tako Američanov (po zaslugi Elvisa in nekaterih drugih) kot Evropejcev. Kvartet se ni bal stopiti z vlaka tradicionalnih afroameriških nabožnih tem in snemati jazzovske standarde (Alexander’s Ragtime Band, Ballin’ The Jack, Margie), popevke (Primrose Lane, Oh Why), folk glasbo (Casey Jones), božične standarde (White Christmas) in tudi pesmi Beatlov (Honey Pie). “Drugo srednje” obdobje se je začelo v sedemdesetih, ko sta Clydea Wrighta in Caleba Ginyarda zamenjala Paul Brembly in Calvin Williams, a Wright se je pozneje vrnil v zasedbo. V petdesetih je kvartet snemal s klasičnim jazzovskim triom (klavir-bas-metlice), v šestdesetih pa je svojo zvočno podobo na ploščah začenjal posodabljati in se nekolikanj odmikati od klasičnih swingovskih prijemov, kar slišimo že okrog leta 1960 v izvedbah pesmi Ezekiel Saw The Wheel ali Every Time I Feel The Spirit.

Pričujoča kompilacija je dober in izdaten vpogled v bržčas najplodnejše in tudi v Evropi najodmevnejše delo zasedbe, ki je izročilo spiritualov, bluesa in vokalnega jazza ponesla daleč po svetu tudi onkraj evropskih meja. Clyde Wright kljub visoki starosti še vedno vztraja (kot je vztrajal denimo Clyde Riddick), a to niti ni čudno v svetu gospela in bluesa, kjer pevci enostavno ne odnehajo, saj gre za poslanstvo, ne za poklic. Dokaz je tudi naš New Swing Quartet, ki je po letu 1988 “barbershopovsko” izročilo nadgrajeval s sodobnejšimi soulovskimi prijemi in tudi po pol stoletja še išče poti, da bi izročilo afroameriške duhovne glasbe približal domačemu občinstvu.