Luka Gluvić: Še eno jutro (EP)

Piše: Matej Krajnc

Bandcamp, 2019

a1045800420_10.jpg

Po lanskem albumu Polja liljane, na katerem je združil avtorsko ustvarjalnost z nekaterimi izbirami iz slovenskega kantavtorskega kanona in to začinil s priredbo pesmi Townesa van Zandta (Bankovec za dolar blues), ki so jo opazili tudi v tujini, je Luka Gluvić letos med poslušalce poslal nekaj novih avtorskih singlov in jih pred kratkim povezal v EP, ki nosi naslov po eni od pesmi – Še eno jutro. Na EPju najdemo dve izvedbi te pesmi: solistično in “band version”, poleg nje pa še tri druge že omenjene single, ki jih poleg Gluvićeve neusahljive avtorske moči in volje ubesedovati miniaturke občutkov druži tudi  telekaster, znamenita kitara, ki je zdaj že postala neločljivi del Gluvićevega avtorskega izraza in tudi njegove medijske podobe, saj se je z njo že nekajkrat pojavil na naslovnici. Kot osrednja kitara nastopi sicer zgolj v dveh pesmih (med drugim v poskočni različici naslovne pesmi in baladi Anamarija, ki na nek način nadgrajuje van Zandtovo Loretto), sicer je splošna sonična štimunga plošče akustični in pretanjeno umerjeni ambientalni kantavtorski outlaw-country-folk s teksaškim trubadurskim pridihom iz malh van Zandta, Lovetta, Keena, Walkerja, Clarka, ki ga Gluvić nadgradi z močno avtorsko liriko in pretresljivo interpretacijo (Črna kraljica, Rečno dekle). Podoba osamljenega trubadurja in “hotelske sobe ob treh zjutraj” z naslovnice pričujočega EPja je hkrati spontana in namerna: Gluvić je esencialni “loner”, ki potrebuje za ustvarjanje svet brez sodobnega kaosa, po drugi strani pa ga prav sodobni kaos navdihuje pri iskanju mirnega kotička zase. Njegove pesmi so takšne, da poslušalca zahtevajo brezkompromisno; ni jih moč poslušati “mimogrede” in za takšno poslušanje tudi niso/nočejo biti ustvarjene. Ne dovolimo torej, da nam pobegnejo. Ne smemo, ker je njihov svet pomemben in njihova sporočila urgentna, četudi intimna. A hej – prava intima je ponavadi urgentna, razen če se znajdemo v kakšnem osladnem filmu. Za kaj takega pa v glasbi Luke Gluvića ni prostora.

Moja je draga rečno dekle,
njene oči so iz žada,
kožo ima kot zvezdno nebo,
ko smeji se, vedno dež pada.

Ne bom vam tajil, da sem grešil,
a svoj delež sem bil že poplačal,
ko pajdaši v reki krstili so me,
sam hudič me je v vrtincu prevračal.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.