Elvis Presley: The Best of the ’68 Comeback Special

Piše: Matej Krajnc

BMG, 2019

7125r+6A9zL._SL1211_.jpg

Če bi bil avtor teorij zarot, kar je dandanes popularno zlasti v našem političnem prostoru, bi dejal, da obstaja nekakšna sila, ki skuša Elvisu hkrati koristiti in mu delati škodo. Koristiti v smislu, da njegovo ime drži v medijih in ga približuje mlajšim generacijam, škoditi pa tudi ravno s tem. Elvis Presley, eden najvplivnejših izvajalcev sodobne dobe, si namreč zasluži, da se z njegovo zapuščino ravna spoštljivo. Pomislimo sicer: že ko je bil živ, so ga mesarili in izkoriščali na vse kriplje, čemu bi bilo kaj drugače zdaj, ko bo kmalu že dvainštirideset let od njegove smrti?! Vmes je bilo seveda nekaj svetlih poglavij z izidi nekaterih zbirk, ki zavzemajo častno mesto na piedestalu njegove zapuščine, a zvečine se trudijo znova in znova prodajati eno in isto na način, ki t. i. “kralju rokenrola” nikakor ni v čast. Na tem portalu smo že izdatno pisali o njegovem “vrnitvenem” obdobju leta 1968, ki je letos dobil še eno poglavje; ko založbi že uspe narediti solidno zbirko posnetkov iz znamenite televizijske oddaje, mora ta dosežek seveda nemudoma izničiti z “izvlečkom” za tiste, katerih žep ni dovolj globok za obsežno in drago zbirko. Namesto da bi jim zares ponudili najboljše, se zgodi pričujoča kompilacija, ki s svojim zgrešenim konceptom sicer Elvisovi glasbi ne odvzema pomena in kakovosti, pač pa njegovemu ugledu škodi z načinom, na katerega je zmetana skupaj. Za začetek povejmo, da nekaterih posnetkov, ki so na plošči, sploh ni bilo v izvirni oddaji; nabrali so jih iz “outtakeov”, kar sicer ni nič hudega, le naslovu ne ustreza in tako koncept najboljšega iz oddaje že takoj razpade. Naprej: znameniti rokenrolovski venček (Heartbreak Hotel/Hound Dog/All Shook Up) založba kar ne more in ne more obdržati vkup, mora ga nujno razrezati, da poslušalec, ki ni videl oddaje, ne more dobiti občutka, kako je zares zvenel v živo, saj (res skoraj neznaten, a vendarle) premorček pri pozornem poslušalcu v hipu razbije občutek celote. Nakar smo pri tretjem minusu, ki ima opraviti zgolj z vsevdiljno preprodajo Elvisove glasbe: kot “dodatni” posnetki so na plošči tri pesmi, ki na njej nimajo kaj iskati, saj niso nastale za televizijsko oddajo: prva, A Little Less Conversation, je bila posneta za film Live A Little, Love A Little, ki sicer nosi isto letnico kot oddaja, nekaj časa pa se je govorilo tudi, naj bi za oddajo posneli novo različico, a se to ni zgodilo. Druga pesem je Suspicious Minds iz leta 1969, z znamenitih “memphiških snemanj”, o katerih bomo letos še pisali. Tretja je Burning Love iz leta 1972. Obe sta veliki uspešnici, a nimata nobene zveze s televizijsko oddajo, zatorej tudi kot “bonus” na pričujočo kompilacijo ne sodita. “Dajmo, prodajmo ju še enkrat, ljudje ju poznajo!” so rekli pri konglomeratu in ju uvrstili. Skoraj težko je najti poslušalca, ki ga zanima zgodovina glasbe, pa v svoji zbirki tako ali drugače že nima Suspicious Minds. Če bi se plošča torej končala pri petnajsti pesmi, Memories, bi rekli: okej, naslov ni čisto pravi, a naj bo, ob treh dodatkih, ki ne sodijo zraven, pa se človek že vpraša, komu od odgovornih niso jasne osnovne zadeve. In potem se znajdemo na samem koncu kompilacije, kjer tiči pesem If I Can Dream, “protestna” balada, s katero se je izvirna oddaja leta 1968 zaključila na nekolikanj patetični, a zaradi Elvisove intenzivne izvedbe majestetični noti. Pesmi niso uvrstili v izvirni izdaji, pač pa so ji pripeli še pet gostij in gostov, ki (v televizijski oddaji ob lanski obletnici teh posnetkov) pojejo z Elvisom, vse v imenu dandanašnje moderne tehnologije, a ki pesmi ne pridajo ničesar, zgolj odvrnejo od intenzivnosti izvirnika. Post Malone, Shawn Mendes, Darius Rucker, Blake Shelton in Carrie Underwood so sicer znana in uspešna sodobna glasbena imena, a hitro nam postane jasno, čemu je Elvis bil “kralj rokenrola”, oni pa, z vsem dolžnim spoštovanjem, niso. Če že hočete priredbo iz sodobnejših voda, prisluhnite isti pesmi, kjer Elvisov hologram poje s Céline Dion, ki se vsaj trudi peti manj osladno, čeravno zaradi svojega “power pop” sloga tudi ne pride niti približno blizu Elvisovi surovi pevski moči.

Elvisova založba je, seveda z žegnom tistih, ki bdijo nad Elvisovo zapuščino, v zadnjih letih že naredila nekaj zgrešenih korakov, zlasti na ploščah s filharmoničnim orkestrom, kar je zdaj kar nekakšna moda (Orbison, Aretha …). Kot da bi v sodobnih časih, ko namesto talenta v množičnih medijih vlada (z nekaj častnimi izjemami) zvečine sivo povprečje, hoteli še iz vplivne glasbe velikanov narediti omlednost. Na srečo jim, dokler obstajajo izvirniki, to ne more docela uspeti.

If I Can Dream s peterico

If I Can Dream – (HD-remasterirani) izvirnik

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.