Sarival Sosič – Jaz sam

Piše: Andrej Lutman

Sarival Sosič – Jaz sam

Litera, Maribor, 2018

Sarival Sosič, ki je postal znan in prepoznaven s svojim prvencem z naslovom Starec in jaz, se je popolnoma osamosvojil, a je še vedno v okovih dolgih, daljših in predolgih povedi oziroma stavkov, raztezajočih se celo v knjigino spremno besedo z naslovom Vodnik po otroštvu, podpisano z besedicama Jaz sam. V romanu Starec in jaz je izpostavljen pedagoški vrhunec, ki je dosežen s trdim delom in neomajno voljo, da se doseže vpis na ustrezno višješolsko ustanovo po rekordno kratkem treningu oziroma pripravi na sprejemno izpite na glasbeni usmeritvi, brez da bi pred tem osrednji junak imel kakršnekoli izkušnje z glasbo oziroma branjem not oziroma igranjem kakega glasbila.

V drugem romanu z naslovom Jaz sam je pisatelj izvedel regresijo oziroma obrat v dobo, ki je bila pred dobo, opisano v prvem romanu. A ostal je popolnoma privržen dolgopovednemu izrekanju, kar je vsekakor določena posebnost v sodobnem slovenskem pisateljevanju. In prav je tako, saj prisili bralstvo, da se odreče pisavi na hitro, na kratko, na način kratke zgodbe, kar je dandanes krepko določujoče, in je seveda posledica preobilja tovrstne proizvodnje.


Sarival Sosič – Jaz sam , Litera, 2018

V celoti gledano se tudi ta roman približuje poznemu baroku, morda celo rokokoju ali nemara ironizaciji tovrstnih in primerljivih načičkanosti. Osrednji način izpisa je podvržen obilju gostih in kosmatih misli, ki prehitevajo zmožnost izpisa, izgovora. Pisatelj vpada sam vase, pri tem hiti, se komaj dohiteva, a zasope se ne. Ima pač vztrajnost, značilno za tretma, opisan v prvem romanu, kjer je bil osnovni diskurz namenjen paru, v romanu Jaz sam pa je pravzaprav trio, saj se »samojazniku« pridružita starša. In gostobesedje staršev, ko izvajata neke vrste vaje v prerekanju, je najbizarnejša odlika te umetnine. Vzdušje nemara lahko vsaj nakaže sledeči navedek iz spremne besede: »Status prišleka bi bil lahko eden od razlogov za neharmonično partnersko ljubezen, saj mama in tata ne govorita istega jezika niti dobesedno niti metaforično, zato ni čudno, da je v njunem življenju polno nesporazumov, nesoglasij in razhajanj.«

Na trenutke je v romanu lahko prepoznati odtenke tako imenovane estetike grdega, kar pisanju daje kolorit starinskosti, celo zapostavljenosti ali zapoznelosti. Tu pa je tudi kleč tega pisanja: osebna zgodovina je pravzaprav edina zgodovina. In bralstvo je ob tem dejstvu nemočno, kar pa ne pomeni, da lahko uporabi beg od prebiranja za alibi.

Andrej Lutman

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.